Stane je pripravil nekaj EXTRA za ženski del ekipe – saj veste dolg plašč in spodaj ničesar, no ne vem natančno, saj me ni pustil poleg… Zadovoljni ženski kriki so zbudili tudi sosede, ki pa so nam le zaželeli srečno pot. Ob 6 uri in 10 minut je kolona krenila največji avanturi naproti. Več kot 20 rok nam je mahalo v slovo.

Cikcak razporejeni, vrstni red se je določil že predhodno, smo zapeljali na Gorenjko, proti Jesenicam. Motorji so bili takoj žejni in smo jih peljali napojit na zadnjo črpalko pred mejo. In glej ga zlomka, prva okvara je tu. Skoraj nov Kawasaki ni in ni hotel vžgati. Orodje ven, sedež dol, čiščenje klem na akumulatorju. NIČ. Pripeljemo drug motor poleg, vžiganje na kable. NIČ. Motor je bil mrtev. Seba je bil verjetno v največji zadregi v svojem življenju. Motor v garanciji. Kaj storiti? Varovalke so vse cele. Milan, vešč mehanik, se spravi k delu, podere vse do močnostnih relejev, očisti kontakte in bum. Motor vžge. Kaj češ, fant ga je prevečkrat pral in je prišel volk na relejne kontakte… Kupimo še vinjete – 2 mesečne (cena:10,9 E), da bodo še za nazaj. Cene cestnin in tunelnin v Avstriji si lahko ogledate na spletni strani www.oeamtc.at .

Ko pridemo do avstrijskega carinika, ga vljudno prosim, da nam poštemplja potne liste. »Zakaj?« nas začudeno vpraša. »Ja, saj veste, gremo na trajekt, v Skandinavijo in smo brali v dnevnih časopisih in bilo je tudi po televiziji, da imajo slovenski državljani probleme z vstopom v EU, oz. na trajekt, če nimajo štampiljke v potnem listu (dovoljeno je 3 mesečno bivanje brez vize), saj mora biti jasen dokaz, kdaj si vstopil v tujo državo«, mu rečem. Carinik mi nejevoljno odgovori, da to ni res. Situacija se je zaostrila. Insistiram pri štampiljki. Za nami se naredi kolona vozil, zato nas da na odstavni pas. Pusti nas čakati, slečemo čelade, kadilci si prižgejo cigarete. Končno se odloči, da nas bo poštempljal. Opazim, da to ni le štampiljka, saj vse vnese v računalnik. A tu je keč. Delo. Zadovoljni, poštempljani nadaljujemo vožnjo do naslednjega stroška: tunelnina za Karavanški predor 1.400 SIT. Pot nadaljujemo proti Spittalu in Katschbergu, kjer plačamo drugo tunelnino. Prvo presenečanje. Avtomobili plačajo 10 Eurov, motoristi 7 Eurov. Pošteno, kaj pa pri nas? Zakaj plačujemo enako? Avtocesta nas vodi skozi čudovite doline čez Avstrijo in Nemčijo, mimo Salzburga do jezera Chiemsee, kjer si privoščimo prvo kavo. Vmesni postanki so vsake 100 km oz. po eni uri vožnje. Počivališča so lepa in urejena. Po vsakih prevoženih 200 km gremo tankat. Črpalke so dovolj pogoste. Avstrijci in Nemci imajo čudovite označbe, saj pod vsako označbo za črpalko piše čez koliko kilometrov je naslednja. Pot nadaljujemo mimo Münchna v smeri Nürenberga proti Würzburgu. Pademo v zastoje. Napovedovalec po radiu pove, da je preko 120 km stoječih kolon in je imenoval ta konec tedna, kar Stauwochenende. Vožnjo nadaljujemo kar med tremi stoječimi kolonami, kar ni mačji kašelj, saj lahko kdorkoli odpre vrata in bum pri cca. 30 km/h tudi ni mala šala. S tako hitrostjo smo se pomikali med stoječimi avtomobili, avtodomi in tovornjaki. Po odstavnem pasu pa nismo upali, saj je prepovedano (beri predrago). Malo pred Fuldo zavijemo iz avtoceste in se ustavimo v mestecu Bad Kissingen www.badkissingen.de . Poiščemo kamp. Že geslo: »Zadovoljen gost, ni nikoli izgubljen gost«, nas prepriča, da smo na pravem mestu www.campingpark-badkissingen.de. Urejenost kampa nas osupne. ADAC JE ZAKON. Lastnik najprej vpraša odkod smo in nas vpraša, če gremo na Nordkapp. Spogledamo se: »Ali nam že na čelu piše, da gremo tja?«. Pokaže nam prostor, kjer namestimo šotore. Morda smo jih postavili malo preveč skupaj saj nam je takoj dal popust za en šotor. Postaviš štiri, plačaš tri, naj se še kdo kaj nauči. Razpakiramo naše kuhinje: plinski gorilec, posodo, pribor, močno juho. Vsak pred svojim šotorom skuhamo, kar nam srce poželi. Imeli smo kaj izbirati, saj je bila to prva jed. Ostali dopustniki, predvsem starejši ljudje nas milo gledajo izpred svojih avtodomov. Kaj češ, tako je, da moraš biti tudi malo cigana, če hočeš varčevati (ne jesti zunaj). V trgovinici v kampu najdemo osnovna živila, kruh, pijačo. Mhm, kako je bilo dobro in mrzlo pivo po celem dnevu vožnje. Opravili smo prvih 713 kilometrov.

Zvečer gremo raziskovat mesto – peš. Ugotovimo, da je Bad Kissingen izredno lepo zdraviliško mesto. Parki, vodometi in staro mestno jedro nas prevzame.

Bad Kissingen – mestna hiša Kip Franza II. Rakoczy Maxov vrelec

Slikamo se pred kipom Franza II. Rakoczy in poizkusimo vodo iz Maxovega vrelca. Občutki so mešani, saj je voda precej slana. Pred mestno hišo si, v čudovitem ambientu starega mestnega jedra, privoščimo še eno pivo, ženski del ekipe pa sladoledne kupe… Ob splošnem negodovanju napovem bujenje ob 7. uri z obrazložitvijo, da potrebujemo cca. 2 uri za jutranje aktivnosti – prebujanje, zajtrk, pospravljanje. Vsi me začudeno gledajo, češ, kaj boš pa rabil zjutraj 2 uri.

Dobimo prvi SMS: Srečno dirkači!

2. dan: nedelja 21.7.2002

KASSEL – HANNOVER – HAMBURG - SAKSKOBING (DK) 640 km

Zjutraj nas zbudi sonce, ki se prebija skozi jutranjo meglo in račke, ki jih pokrmimo z kruhom. Plačamo kampiranje: 55,90 Eura, preračunano: 14 Eurov na par. Starejši pari, ki so še včeraj nezaupljivo gledali naše kuharske in taborniške spretnosti, so se odtajali, prišli bliže in se pričeli pogovarjati s standardnimi vprašanji; »Odkod ste?«, »Kam ste namenjeni?«, »Za koliko časa?«… Nekateri so fotografirali motorje.

Za drugi pripetljaj (beri zamudo) je poskrbel Milan, ko ni našel ključa od motorja. Potem, ko je razpakiral vse kar je imel, prebrskal vso prtljago in preklel vse hudiče, jih je po 20 minutah našel v motorističnih rokavicah. Zlato pravilo: Vzemi rezervne ključe!

Lastnik kampa se je poslovil z besedami: »Ko se vračate, se oglasite!« Ni kaj, fant zna z gosti. Še to: potrebovali smo dobri 2 uri za zajtrk, pakiranje, sušenje šotora…

Pot nas pelje mimo Kassla proti Hannovru, Hamburgu in Lübecku. Nebo se je krepko pooblačilo in nas pričelo žegnati. »Stane, doma si nas premalo požegnal, zato se nam Bog maščuje! Naslednjič nas daj kar s šlaufom ali škafom«, modrujem. Dež ne ustavi naše vneme in vozimo po avtocesti še vedno dobrih 100 km na uro. Treba je paziti na črpalke, saj se zaradi odcepov iz ene avtoceste na drugo, ne ve točna razdalja med črpalkami, ki so oddaljene tudi več kot 60 km. Malo nas ščegeta, ko škilimo na števec za bencin, ki se že dolgo časa ni več premaknil. Črpalke pa ni in ni bilo. Dobro, da imamo s sabo rezervne 2 l kantice. Za vsak slučaj, saj se prikaže odrešilna črpalka z dolgo vrsto čakajočih. Seba tako na črpalki natoči 16,1 l bencina v 16 litrski rezervoar. Verjetno gredo Kawasakiji tudi na hlape?

Severna Nemčija Pozdravi nas prvi dež

V severni Nemčiji nas pozdravijo vetrnice, moderni mlini za pridobivanje električne energije. Z dolgimi rokami hlastajo po zraku, kakor mi po soncu. Potujemo v smeri kraja Puttgarden, ki je zelo dobro označen in je izhodiščna točka za trajekt za Dansko. Dež nas pesti ves dan. Mokri smo do kože, kljub dežnim oblačilom. Morala nam pade, ko zapeljemo na konec več kot 4 km dolge stoječe kolone pred trajektom. Jasno, nedelja in se vsi vikendaši in dopustniki vračajo. Stojimo v koloni in ugotovimo, da se pomikamo po cca. 300 m naprej. Nekaj časa čakamo, se pogovarjamo z ostalimi čakajočimi, nato se Seba skorajži in začne prehitevati stoječo kolono po levi strani čez neprekinjeno črto. Ima pa jajca. Ko so že vsi odpeljali, grem s težkim srcem še jaz. »To bomo plačali«, premišljujem. Počasi se prebijamo naprej. Ravno, ko se vrinemo, oz. postavimo ob bok že ne vem kateremu avtomobilu, se pripelje mimo policaj. On zamiži na eno oko, mi pa kar na obe. Uidemo brez kazni. Končno zagledamo kompleks, ki izgleda kot naše cestninske postaje, kupimo karte – cena 26 Eurov na par in prijazne gospodične nas pošljejo v kolono 1.

DOBRO JE VEDETI: Motoriste vedno pošljejo v svojo kolono, saj gredo prvi na trajekt. Motoristi pojdite le korajžno naprej.

Odhod trajekta Scandlines www.english.scandlines.se je vsake pol ure in to 15 in 45 minut čez uro. Trajekt vozi podnevi in ponoči. Plovba iz Nemčije na Dansko traja 45 minut.

Baltiško morje prečkamo s trajektom Puttgarden – Rødby, ki nas tja čez odnese ob 19.15. Joži je utrujena do nezavesti, mi pa tudi, samo priznamo ne, še pol litra filter kave jo ne spravi več k sebi. Odločimo se, da gremo prenočiti v prvi kamp na Danskem. Na trajektu na Informacijah dobimo kataloge in prospekte od Danske (pohvalno) in izberemo drugi kamp po oddaljenosti, ki ima bungalove. Prvi je ponavadi najdražji. Dež ne pozna meja in nas tako pozdravi tudi na Danskem, poleg njega pa še mrak. Zapeljemo v smeri Kopenhagna po turobni pokrajini z upoštevanjem vseh hitrosti na cesti. Na Danskem veljajo stroge omejitve hitrosti, ki se jih je zelo priporočljivo držati, če ne želiš tvegati visokih kazni, ki se pričnejo nekje pri 100 Evrih, navzgor pa praktično niso omejene. Kolegi iz Izlak so 14 dni nazaj plačali za prekoračitev 24 km (omejitev 60, peljali so 84 km/h), dobrih 500 Eurov. Zato je tudi potrebno drugače računati čas, ki ga potrebuješ za določeno pot. Po 20 km vožnje, po slabi grbinasti cesti, najdemo kamp. Vsi bungalovi so zasedeni. Lastnik prijazno telefonira še drugam. Povsod zasedeno. Kaj sedaj? Prešine me: »HOSTELS«. Na Danskem www.danhostel.dk in tudi drugje po svetu www.hostels.com imajo zanimiv način prenočevanja, tako imenovane »DAN HOSTEL«, ki nekoliko spominjajo na naše mladinske domove. V njih prenočujejo vsi: družine, starejši ljudje, skratka vsi, ki ne želijo potovalnega proračuna obremeniti s previsokimi stroški prenočevanja.

INFO: Za prenočevanje v »DAN HOSTEL« ne potrebuješ nobene članske izkaznice.

Sobe so običajno 4 - 6 posteljne. Vsaka postelja ima odejo in vzglavno blazino. V sobi je še miza in stoli, WC-ji in tuši pa so skupinski na hodniku. V skupinski kuhinji pa je možna tudi kuha. Povprečna cena za tako spanje je 100 DKK oz. 13,5 Eura na osebo, na noč. Skupine imajo popust. Posteljnina + brisača se plača posebej in stane 45 DKK oz. 6 Eurov na osebo. V kolikor imate s seboj spalne vreče, raje varčujte.

Hostli – eden cenejših načinov prenočevanja na danskem

Na našo srečo poleg kampa najdemo » DAN HOSTEL«. Dobimo prosto sobo z osmimi ležišči oz. pogradi in smo jo zaradi velikosti takoj krstili za telovadnico. V skupinski sušilnici obesimo mokre obleke. Ja, tudi to imajo. Naš Hostel je imel 3 zvezdice in je bil zelo urejen in čist (soba 640 DKK, posteljnina 360 DKK / 8 oseb oz. 34 E po paru).

INFO: Skoraj povsod in tudi tu smo morali plačati prenočišče vnaprej.

3. dan: ponedeljek 22.7.2002

SAKSKOBING (DK) - KOPENHAGEN 137 km

Po izredno dobrem spanju v razkošju (beri: pravih rjuhah), si napravimo zajtrk in pravo slovensko kavo (beri: turško), kar na mizi sredi sobe. Dež je ponehaval in pričelo se je jasniti. Vpišemo se še v knjigo vtisov, pustimo pozdrave za vse slovenske zanamce in zajahamo mokro - suhe konjičke, ki so vedrili pod milim nebom pokriti z različnimi plahtami. Ja, plahta zavzame dobršen del volumna prtljage, vendar je nujni del prtljage v Skandinaviji. Hitre spremembe vremena, značilne za Dansko, prinesejo velik oblak - ponovno dež. Pademo na realna tla. Odločitev, da obisk otoka Mon odpade, kjer se na vzhodni strani otoka dvigajo več kot 100 metrov visoke kredne stene - bele pečine imenovane Moens Klint, ni bila lahka. Le te so zelo podobne pečinam, ki se dvigujejo na otoku Rügen v Nemčiji, prav tako bele in veličastne so.

Klifi Mon Morska deklica – zaščitni znak Kopenhagna

Pot nas pelje direktno do Kopenhagna, glavnega mesta Danske, ki ni le največje dansko, ampak je s 700.000 prebivalci (1,4 mio z okolico) tudi največje skandinavsko mesto. Danska ima dobre 5 mio prebivalcev. Opazimo tudi, da imajo zelo slab in star vozni park. Dobrih avtomobilov skoraj ni videti.

Dansko ime za “Glavno mesto kraljestva Danske” je Kobenhavn. Kopenhagen leži na vzhodni obali, na dveh bližnjih otokih, Sjaelland in Amager. Glede na ugodno lego je Kopenhagen znano pristaniško mesto in kot je za glavna mesta značilno, je središče celotnega dogajanja v državi, saj je v njem sedež kralja, vlade in parlamenta, ter tudi kulturno (univerzitetno mesto) in gospodarsko središče pokrajine.

Kopenhagen je nastal okoli leta 1000 kot ribiška vas. Prvotno se je imenoval Hafnia (Hafen – pristanišče). Leta 1167 je škof Absalon von Roskilde utrdil naselbino in se danes tudi smatra za ustanovitelja mesta. Pod kasnejšim imenom Kobenhavn je mesto pridobilo velik pomen potem, ko je danski kralj Erich der Pommer leta 1417 vanj preselil svojo rezidenco. Lesene hišice iz tedanjega časa so zgorele v požaru. Leta 1479 je bila ustanovljena Univerza. Renesančni kralj Christian IV je v 16. / 17. stoletju z izgradnjo mestnih zgradb – Börse, Tojhusmuseum, okrogli stolp, grad Rosenborg - zelo polepšal mesto.

DANSKA – vse v znamenju dežja Sušenje čelad v kuhinji

Dež, ki pada in pada, nam dovoli le krožni ogled mesta. Imamo kaj videti: Rotovški trg z mestno hišo, glavna železniška postaja in park TIVOLI, renesančna borza, palača Christiansborg (sedaj parlament in sodišče), cerkev Admiralitete, operna hiša, slikovito staro pristanišče Nyhavn (z značilnimi pisanimi stavbami iz 18 in 19. stoletja). Naredimo krog mimo kraljičine rezidence Amalienborg, gradu Rosenborg in Botaničnega vrta do Nyhavna, kjer zapeljemo v pristanišče do poslovne stavbe ladijske družbe »DFDS Seaways ” www.dfdsseaways.com, z namenom, da prevzamemo karte za trajekt Kopenhagen-Oslo. Prvo presenečenje. Prijazno nam povedo, da lahko rezervirane karte dobimo šele po 15 uri, pri vkrcavanju. Imamo časa še debele tri ure. Kaj sedaj? Dež je neusmiljen in nam pada, pada na glavo, ne, tolče po čeladi. Ali si gremo ogledati kip Male morske deklice, ki je zaščitni znak mesta ali Carlsbergovo gliptoteko? Morda obisk zabaviščnega parka Tivoli ali pa se sprehodimo in nakupimo kaj na najdaljši nakupovalni “peš coni” v Evropi - Ströget-u? Ali si gremo ogledati mesto s čolnom, ki te popelje po kanalih okrog pristanišča, vse tja do male morske deklice, ki bi si jo z morske strani lahko bolje ogledali kot pa s kopnega? Vprašanja so se nizala ena za drugo. Na vsa ta vprašanja nam je odgovorila močna ploha. Odločimo se, da si poiščemo zavetje v enem izmed kafičev. Tu nas čaka drugo presenečenje. Ustavimo se v kavarnici ob cesti. Zunaj ne sedi nihče, kdo pa bi pri 14 stopinjah. Takoj prihiti natakar, prinese dva velika plinska gorilca, plinsko bombo in nam zakuri. Kako hvaležni smo mu bili. Toplota je bila edina stvar, ki smo jo v tem trenutku potrebovali. Za tretje presenečenje poskrbi kuhar, ki pride k nam in se ponudi, da odnese sušit čelade v kuhinjo na peč.

Kopenhagen Parkirni avtomat Čakanje na trajekt

Za četrto presenečenje spet poskrbi natakar, ki nas opozori, da moramo kupiti parkirni listek, ker imajo zelo stroge kazni. Ker nismo imeli danskih kron, je na parkirnem avtomatu kar sam založil denar. Prijaznost teh ljudi je neizmerna. Opazujemo ljudi, ki hodijo mimo, v dežju, brez dežnikov oz. kar zaprtimi dežniki pod pazduho. Dež jih sploh ne moti. Toplota grelcev in wiskija nas je tako premamila, da male morske deklice in še kaj drugega nismo videli… Šli smo direktno na trajekt.

NASVET: Napolnite rezervoarje na Danskem, kjer je bencin za 0,2 Eura cenejši, kot na Norveškem.

Malo pred 16. uro se vkrcamo na trajekt – ladjo “Paerl of Scandinavia”, ki ima 11 nadstropij. Ladja je čudovita. Cena je zasoljena: 23 Eurov za motor in 103 Eure po osebi v 4 posteljni notranji kabini – 229 E po paru.

Kar nekaj spretnosti potrebujemo, da privežemo motorje v drugi vrsti, kjer imaš za pričvrstitev na voljo samo luknjo v tleh. Vrvi in trakov je dovolj na razpolago na ladji. S pomočjo dveh Švedov rešimo problem. Med pogovorom povesta, da sta bila v Švici in Italiji in na vprašanje kam gremo mi, sta na naš odgovor;«Nordkapp«, samo z mimiko obrazov pokazala, kaj si mislita. Bilo je za razumeti takole: »Reveži, saj ne vedo v kaj se spuščajo.«

Nataša ugotovi, da je pri čeladi izgubila desni zapiralni mehanizem. Problem rešimo z čudovitim ameriškim lepilom, kateri je bil tudi v naši prtljagi. Ne boste verjeli –»novi mehanizem« je zdržal celotno pot.

Proti Oslu odplujemo točno ob 17. uri.

Mokri v suhi kabini Zasluženo pivo Trajekt

Mokre obleke obesimo povsod po kabini, se stuširamo in gremo na raziskovanje ladje. Dolge kolone čakajočih pred restavracijo nas odvrnejo od vsake namere, da bi kaj pojedli. Gremo na pivo, ki pa tudi ni poceni, saj stane ena steklenica 5 Eurov. Na ladji je poskrbljeno za vse in za vsakogar: trgovine, Duti free shop, plesna dvorana, bari, igralni avtomati, kino, restavracije, animacije… Sledi 16 urna, nočna plovba do Osla.

Pošljemo SMS: Smo na ladji za Norveško. Plujemo novim avanturam naproti.

Prejmemo:

SMS 1: Mirno morje in lepo vreme, pozdravi Norvežanke in domače mačke…

SMS 2: Punce pazite na fante, da se ne lotijo skandinavskih ribic, tistih brez plavuti.

SMS 3: Srečno vožnjo še naprej. Upam, da imate že kaj boljše vreme.

Po dogovoru nam je moj sin TIM vsake dva dni pošiljal tridnevno vremensko napoved www.weatheronline.co.uk. Da pa vreme ne bo nič boljše smo že vedeli, saj je napovedovala samo dež.

4 dan: torek 23.7.2002

OSLO - LILLEHAMMER - LOM 419 km

Počasno jutranje drsenje ladje skozi fjord, mimo razčlenjene obale, neštetih otočkov, čudovitih vikendic ob obali, nam pričara lepoto dežele Norveške. Kakšen veličasten delček zemlje je to! Fjellsi in Fjordi, to je Norveška www.norway.com. Prvi vtis malo moti umazana voda, katero je odrival kljun ladje in se mi je za trenutke zazdelo, da sem na Gorenjskem in da bo za razorom nekdo posejal krompir… Pa brez zamere!

Na polotoku Bygdoy si lahko ogledate muzej vikinških ladij (primerki iz 9. st.); muzej polarno raziskovalne ladje Fram, s pomočjo katere je leta 1893 Fridtjof Nansen priplul tik pod severni pol in kako je Roald Amudsen leta 1912 prvič osvojil južni tečaj; muzej Kon Tiki s predstavitvijo ekspedicij raziskovalca Thora Heyerdahla.

Res, da so Norvežani potomci slavnih Vikingov, ki so že v 9. stoletju osvojili Islandijo, priveslali do Grenlandije in Amerike in da so veljali za okrutne osvajalce, znajo ceniti kulturno dediščino. V parku Frogner si lahko ogledate dediščino znanega kiparja Gustava Vigelanda, ki je živel v letih od 1869 do 1943 in upodobil človeško življenje v več kot 200 kipih iz granita in brona...

NASVET: Z nakupom karte OSLO KORTET (The Oslo card), ki stane 180 NOK (24 Euro) za en dan in 290 NOK (38 Euro) za dva dni, imate prost vstop za vse muzeje in znamenitosti, brezplačno vožnjo z vsemi prevoznimi sredstvi, brezplačno parkiranje… Z interaktivno karto: www.osloguide.com vam že doma ne bo težko poiskati, kaj bi želeli videti, delati, ali kje spati v Oslu.

Oslo je mesto, v katerega si vsak želi vrniti še enkrat.

Rahlo vzpenjajoča pot po gričevnati pokrajini nas vodi iz Osla proti naslednjemu cilju - Lillehammer. Zapustimo vse tri RINGE – obroče, po katerih se odvija glavnina prometa in se vključimo v gost promet na magistralno cesto E6, ki povezuje skoraj vsa večja norveška mesta (izjemi Stavanger in Bergen) in vodi do 2.400 km oddaljenega mesta Kirkenes na severu Norveške. Norveška www.visitnorway.com sama se razteza od rta Lindesnes na jugu do skoraj 1800 kilometrov zračne črte oddaljenega Nordkappa na severu. Izredno razčlenjeno obalo večinoma obroblja Norveško morje, delno na jugu Severno morje in na severu Barentsovo morje. Notranjost, ki je zelo gorata, je povprečno komaj kje širša do sto kilometrov, pri Narviku samo šest, pri Oslu pa dobrih 400 kilometrov. Obala meri v zračni črti 2650 kilometrov, če pa ji prištejemo še fjorde, zalive in ob obali ležeče otoke, se podaljša kar za desetkrat in razkazuje igro narave posebne vrste. Norvežani cenijo vsak meter svoje zemlje, priznati moram, pa tudi jutranje spanje in prebujanje. Ko smo želeli kupiti kruh smo ugotovili, da se živilske trgovine odpirajo šele po 10 uri. Posledica tega je bila: Vsako jutro smo jedli star kruh, saj smo vsak dan do 10. ure dopoldan napravili že kar nekaj kilometrov. Ob poti je marketov dovolj, tudi izbira kruha je izredna, pa tudi star ni bil tako slab – je obdržal svežino, pa še bolj zdrav je. Kdo se je to spomnil, ne vem, mene ne bo prepričal.

Največje norveško jezero Mjosa Lepa počivališča Skaklnice v Lillehammerju

Pot nas pelje mimo največjega norveškega jezera Mjosa, ter mesta Hamar, proti Lillehammerju, ki je bil leta 1994 gostitelj zimskih olimpijskih iger. Veličasten pogled na skakalnice se odkrije že s ceste, ko pa pridete bliže, pa vse zakrijejo tribune in stavbe ob vznožju skakalnice. Ogled prizorišča me ne fascinira, urejenost okolice, pa kar vabi, da si vzameš čas za ogled razstave ali pa da popiješ kavico. Mesto je zelo vzorno urejeno in označeno. Zanimiv je ogled Open-Air muzeja Maihaugen www.maihaugen.no, ki pripoveduje zgodbo o ljudeh iz doline Gudbrandsdalen zadnjih 300 let. Na prostem je razstavljeno 185 lesenih hiš, nekatere so stare več sto let, med njimi tudi stara lesena cerkev (Stavkirke) ter hiša, v kateri naj bi živel Per Gynt, norveški epski junak.

Vožnja nadaljujemo po dolini Gudbrandsdalen www.gudbrandsdalen.com , poseljeni z značilnimi norveškimi kmetijami, ki so pobarvane s značilno rdečo barvo. Kontrast zelenja, rdečih lesenih hiš in modre vode nas spremlja po vsej rodovitni dolini. Po celotni Norveški so ob cesti z nekakšno deteljico zelo dobro označene vse znamenitosti, muzeji in tako nas premami označba za moto zgodovinski muzej »NORSK MOTORHISTORISK MUSEUM«. Gremo pogledat. Imamo kaj videti! Razočarani si pri vhodu ogledujemo notranjost muzeja – staro šaro - razstavo poljedelskih orodij in traktorjev – nerestavriranih. Jasno, da ne damo 40 NOK (6 Euro) za vstopnico. Razočarani se po makadamu vrnemo na glavno cesto. Motorji tiho predejo mimo vasic Ringebu, Vinstra, Kvam do Otta, kjer skrenemo iz glavne ceste E6 na lokalno cesto 15, proti vasi Lom, kjer stoji najlepše ohranjena lesena cerkev tega dela Norveške. Jezero Ottavaten je naš spremljevalec skoraj 100 km poti in se kakor jezik vije ob naši poti. Cesta je lepa, počivališča so pogosta in dobro urejena. Idilo moti le dež, ki nam vztrajno šepeta na uho zgodbo svojega oblaka.

Lesena cerkvica iz leta 1170 LOMSKYRKJA oz. STAVKYRKJE

Težko pričakovano vasico, saj smo bili že zelo utrujeni od dežja in celodnevnega pohajkovanja, prepoznamo že iz daljave po značilni leseni cerkvici imenovani LOMSKYRKJA oz. STAVKYRKJE, ki je tudi eden izmed ciljev naše avanture.

Cerkvica nas impresionira, s svojim romantičnim slogom pa zapelje. Ponaša se kot ena izmed 28 največjih in najlepših zgradb te vrste na Norveškem. Stavkyrkja, kjer pomeni stav–les in kyrkja-cerkev, oz. po naše LESENA CERKEV, je najstarejša lesena zgradba na svetu, saj začetek gradnje sega v leto 1170. Njena velikost je povezana z romarsko potjo, saj je bil Lom v tistih časih pomembna postojanka za romarje, ki so obiskovali grob svetega Olav-a v Nidaros-u (danes Trondheim). Vstopnina za ogled notranjosti je 40 NOK (6 Eurov), ogled zunanjosti pa je brezplačen. Vredno ogleda.

Vasica Lom www.visitlom.com je izredno močna turistična točka, z izredno ponudbo, saj nudi turistom poleg ogleda muzejev, tudi rafting, planinarjenje, smučarijo, jahanje, 50 označenih poti za sprehode, lov…

Zapeljemo v najbližji kamp in glej prvo presenečenje: Vse je polno. Za nami prihajajo še drugi, tudi potrebni počitka. Ko se dobro ozremo okoli, kar vrvi turistov. Počutimo se kot na Bledu, ko na višku turistične sezone iščeš sobo. Gremo naprej. Iskanje proste HYTTE – hišice, saj nam dež ne dovoli postavljanja našega doma–šotora, se nam posreči v tretjem poizkusu. Označbe za kampe, sobe, hytte in počivališča so zelo dobre in vidno postavljene ob robu cestišča.

NASVET: Najprej vprašajte za ceno hišice, ki je lahko zelo različna in se giblje od 200, pa tja do 1350 NOK (27 – 180 Eurov) na noč, glede na lokacijo, velikost in opremljenost. Prihranki so tako lahko zelo veliki.

Hišica - HYTTE

Hišice so dvo ali štiriposteljne, redko več. Koliko oseb spi v eni hišici jih ne zanima. Več o tem na www.hytter.com in www.camping.no. Hišic je samo na Norveškem preko 400.000. Skoraj vsaka druga družina na Norveškem ima vikend, katerega oddaja v poletnem času.

Samo 5 km proč od turističnega vrveža dobimo skoraj 4 krat cenejšo varianto spanja. V prvem poizkusu je bila cena hišice 850 NOK (115 Euro), v tretjem pa samo 230 NOK (30 Euro). V notranjosti meri hišica dobre 3x3 m in ima dva pograda, mizo, štiri stole, mini kuhinjo, odprto omaro z veliko policami in najpomembnejšo stvar: topel električni radiator, ki nas osuši in pogreje. Hišica ima pred vhodom še en meter nadstreška s klopco za najbolj utrujene. Veliko udobja za 7,5 Eura po osebi. Kje pri nas dobiš za ta denar prenočišče? Vprašali smo tudi za ceno kampiranja: 60 NOK (8 Eurov) za šotor, motor in dve osebi.

Medtem, ko je ženski del ekipe kuhal večerjo, je moški del pral in čistil motorje. Vedro, vileda in topla voda so delali čudeže. Lahko si se celo obril, tako se je svetil krom. Ugotovim, da se je zlomil okrasni ščitnik pri vilicah. Prednja torba je opravila svoje delo, ko je s svojo težo vso pot tolkla po njem. Prav tako pa je opravil svoje delo dež, saj so se odlepile usnjene kitke na okrasnem pokrivalu tanka. Zalepim z »gumilezengo« in njen duh me uspava v še trdnejši spanec.

5 dan: sreda 24.7.2002

fjord GEIRANGER – TROLLSTIGVEG – ANDALSNES - DRIVA 377 km

Povzpnemo se v gorsko modrozeleno pokrajino s številnimi jezeri, ki je kljub poletju prekrito s snegom in po lepoti prekaša celo najlepše predele centralnih Alp. Višje gorska pobočja so pokrita s platonskimi ledeniki, ki kljub daljavi delujejo mogočno in ponosno. Ti se od alpskih razlikujejo po tem, da glavnina ledu leži na pobočjih kot leden pokrov. Samo manjši del ledu polzi ali pa se lomi v dolino kot posamezni strmi jeziki. Lepota Norveške se nam odkrije v vse veličini.

Divja reka Ledeniška jezera Potočki

Z vseh višav tečejo potočki in slapovi kar tekmujejo v svoji igri po pobočjih. Njihovi jeziki se prepletajo, kot da bi hoteli ustvariti vzorec prvobitne narave in jim to tudi uspeva. Ob pogledu na to čudovito naravo ti zastane dih, saj ne moreš verjeti, da je to res »samo« voda. Pohecam se: » Norvežani so te bele steze po pobočjih, zaradi turistov, narisali z belo barvo«. Le ostro oko lahko razpozna občasno prekinitev oz. variacijo vodnega toka. Napačno: Niso jih pobarvali, če pa bi jih, bi bile rdeče barve, saj je to njihova nacionalna barva…

Ob zanimivi ovinkasti cesti si lahko ob jezercih ogleduješ kose ledu, ki štrlijo iz jezerske gladine. Kot bi opazoval ledene gore v miniaturi. Spustimo se do razgledne točke, kjer imaš res nekaj za videti. Voda drvi po pobočju v naročje fjorda, katerega obkrožajo visoke gore. Na sredini zaliva je zasidrana velika ladja, katera s svojim modrim dimom, še bolj poudarja lepoto tega fjorda. Prizor je veličasten. Ujamemo ga v svoje fotografske aparate in napravimo še gasilsko sliko. Najbolj korajžna Milan in Irena splezata na previsno skalo nad fjordom. Ob povratku nam mimika njunih zadovoljnih in zadihanih obrazov pove vse. Voda ujeta v ozki in globoki ledeniški dolini, med gorskim delom, omogoča plovbo tudi večjim ladjam, ki večkrat dnevno z organizirano krožno vožnjo po fjordu, že dobrih 130 let razkazujejo lepote fjorda z vodne strani, ki se ponaša tudi s slapovi »Sedem sester«. Konec oz. začetek fjorda je pri enem najlepših obalnih mest Alesundu. Spustimo se do morske obale, kjer lahko opazujemo vrvež ljudi. Domorodci mesteca Geiranger, ki jih je le okoli 300, se v času sezone prelevijo v trgovce in hotelirje. Ponudba je pestra in glede na število turistov morajo krepko zavihati rokave.

Iz zaliva nas vodi serpentinasta pot, kjer pred ovinki večkrat počakamo, zaradi številnih avtobusov, ki potrebujejo celotno cestišče. Med vožnjo se pohecam ženi: »Sedaj vsi mislijo, da lezemo čez Trollove lestve.«, katere so bile naš naslednji cilj. Do tja pa je bila še dolga pot. Še enkrat vržemo pogled na Geirangerfjord in se preko pobočja spustimo v naslednjo dolino oz. k naslednjemu rokavu istega fjorda, katerega prečkamo z trajektom EIDSDAL - LINGE ladijske družbe More og Romsdal www.mrf.no. Na par plačamo 48 NOK (6,5 Eura). Čez 20 minut smo že na drugi strani, vendar poti ne moremo nadaljevati. Zakaj? Milan nas prosi, da pogledamo njegovo zadnjo gumo, ker ima občutek, da ga že nekaj časa zanaša na ovinkih: Guma je bila skoraj prazna. V sredini gume najdemo žebelj, ki je s svojo veliko glavico, kar bodel v oči. Kaj storiti? Usedeva se na moj motor in odbrziva proti naslednjemu mestecu. Med potjo modrujeva, da bodo na črpalki že vedeli, kje je vulkanizer. In res. Lociran je bil v isti stavbi. Ko ga Milan poprosi za popravilo gume, ga le ta neprijazno zavrne, pove, da ima danes še polno dela, ga prične odrivati in zapirati vrata delavnice pred njim. Obnemela sva ob tej neprijaznosti. Kaj sedaj? Ljudje nama svetujejo naj se obrneva na avto moto zvezo Norveške t.i. NAF, ki ima sedež tudi v tem kraju. Prijaznost in gostoljubnost delavcev NAF-a naju je presenetila, saj so bili takoj pripravljeni priskočiti na pomoč. Še enkrat hvala v imenu celotne ekipe. Za 250 NOK (33 Euro) so toplo zvulkanizirali gumo, da je bila taka kot nova. Izgubili smo tri ure, katere smo izkoristili za zobanje češenj, katere zorijo prav v tem času - konec julija. Prav tako pa šele tedaj zorijo jagode, katere so prodajali po stojnicah na počivališčih.

Zagrizemo se v hrib v smeri Trollovih lestev - Trollstigveg. Iz vseh pobočij divjajo slapovi vode, ki se zbirajo v jezercih in kot potočki odtekajo v dolino. Lepo, lepo in še enkrat lepo. Na prelazu z imenom Trollstighytta se za trenutek ustavimo, narava kliče… Vse je v znamenju Trollov. Ti so norveški živalski demoni, po obliki spominjajo na naše škrate, in so v preteklosti strašili ljudi in počeli grdobije. Zelo radi so imeli srebro in zlato. Vse kar je bilo velikansko, bogato ali nepojasneno je dobilo ime po Trollih. Tako še danes najdemo imena krajev: fjord Trollfjord, jezero Trollvatnet, pot Trollveggen, pokrajino Trollheimen, dolino Trolldalen itd, ki ponazarjajo njihovo veličino. Imeli so zelo različne oblike; z enim očesom, ki je žarel kot ogenj; z eno glavo, katero je nosil kar pod pazduho in celo oblika s šestimi glavami se je našla. Nekateri trdijo, da jih v gozdu vidite še danes. Da se turisti ne bi trudili z iskanjem, jih lahko najdejo v prodajalnah spominkov. Današnji Trolli imajo človeško obliko, dolg nos in glavo poraščeno z mahom, pa tudi strašijo ne več, razen denarnic, ker so zelo dragi.

Trolove lestve Prvo srečanje s trolom Trolov certifikat

Na vrhu Trollovih lestev lahko kupiš trollov certifikat, da si preplezal njegove lestve. Spust po njih je doživetje, katerega bi moral doživeti vsak motorist, če pa bi ubrali obratno pot, bi bilo pa še vzburljivejše. Sredi serpentin se mogoči ponosni kamniti most, in trpi udarce slapa, ki z neskončno silovitostjo hrumi v dolino z več kot 1000 m visoke previsne Trollove stene, ki navdušuje številne alpiniste. Prizor, ki je vreden vseh naših naporov poti do sem. Mogočnost Trolla se nam razkrije v vsej svoji veličini.

Polni vtisov se spustimo do mesta Andalsnes, kjer v prijetnem okolju v mestnem pristanišču zaužijemo kosilo. Nadaljujemo pot po E136 proti Trondheimu. Bencinske črpalke so že redke, na cca. 70 km. V kraju Dombas se ponovno vključimo na našo, že poznano cesto E6. Enotno ugotovimo, da se splača narediti skoraj 400 km ovinka, za Geirangerfjord in Trollove lestve.

Vožnjo nadaljujemo ob visokogorski planjavi Dovre, ki je eden od simbolov norveške pokončnosti in je hkrati tudi narodni park Dovrefjell. Planjava je zanimiva zaradi tega, ker na enem mestu najdemo večino norveškega gorskega rastlinstva, ima pa tudi čudovite sprehajalne poti in lepe panoramske razglede.

Divja narava Počitek v mestecu Lndalsnes

Naselja so v tem predelu zelo redka, prav tako pa je malo možnosti za prenočevanje. Zasedenost spalnih kapacitet nas ne preseneti, saj že tretji dan dežuje. Opozorijo nas, da imajo 14 dni vnaprej rezervirano. Ne obupamo in v tretjem poizkusu dobimo prazne hišice v kampu v vasi Driva. Koristimo še 10 % popust kluba CCI.

NASVET: Mednarodno kamping kartico CCI dobite pri AMZS za cca. 14 Eurov.

Za ceno 180 NOK (24 Euro)/par, dobimo de lux hišico, ki ima tudi hladilnik in televizor. Ob gledanju le tega smo razumeli samo sliko vremenske napovedi - JUTRI BO DEŽ.

Pošljemo SMS: Krstili smo prvi fjord, prevozili prvih 2000 km in zaflikali prvo gumo. Slovenija gre naprej!

Prejmemo:

SMS 1: Ste suhi ali fajhtni? Kako pa te dosežke občutijo vaše riti?

SMS 2: Ali vas kaj zebe, nam je tako vroče, da smo čisto goli. Morski pozdrav!

Joži je dobila prav poseben SMS: Vedela sem, da poznam babico, ki gre na jug, nisem pa vedela, da poznam babico, ki gre na sever. (Op. Joži ima že vnuka).

6 dan: četrtek 25.7.2002

DRIVA - TRONDHEIM - MO I RANA 489 km

Zagledamo mesto ujeto med reko in fjordom t.i. Trondheim www.trondheim.com, pogosto omenjen tudi kot »zibelka norveške države«.

Katedrala Nidaros Sončna ura TRONDHEIM - mesto, ki večno gori

Mesto se ponaša z nazivom prve prestolnice Norveške. Skandinavski ep v prozi o junakih in bogovih, pripoveduje o kralju vikingov Olavu Tryggvasonu, kateri je že davnega leta 997 našel mesto ob ustju reke Nidelva in ga poimenoval Trondelang. Kljub temu, da je Trondheim drugo najstarejše mesto Norveške, je danes to moderno mesto (Mc Donalds peče dobre hamburgerje – Big Mc meni je 80 NOK 11(Euro)). Imenujejo ga tudi Nidaros - po Nidarosovi katedrali, eni najveličastnejših cerkev v Skandinaviji, kjer kronajo in pokopavajo norveške kralje. Poleg nje najdemo še Nadškofovsko palačo in skupaj s katedralo tvorita eno največjih turističnih atrakcij na Norveškem. Zanimivo je staro mestno jedro in Bakklandet, ki sta znana po lesenih vrstnih hišah iz 17. in 18. stoletja, ter največji leseni palači v Skandinaviji, s 140 sobami, imenovani Stiftsgarden. Še bolj zanimiv pa je visok kip Olava Trygvasona v strogem centru mesta na Market Square, saj predstavlja os največje sončne ure na svetu. Mesto je v preteklosti že sedemkrat gorelo in je še danes zelo požarno ogroženo – prepričali smo se na lastne oči, ko smo žalostno gledali ostanke ožganega pročelja zelo lepe lesene hiše v središču mesta.

ZANIMIVOST: Mesto Trondheim je poskusno dalo v uporabo 300 koles in kolesarnic zanje. Uporaba je taka kot pri nakupovalnih vozičkih. Za 20 NOK (3 Eure) lahko kolo uporablja kdorkoli, neomejeno časovno in krajevno. Ko ga vrneš v katerokoli kolesarnico, dobiš denar nazaj. Zamisel se je prijela in dobila ime »mestni nakupovalni voziček«.

Še pomembna informacija za Gorenjce: Motoristi v Trondheimu ne plačajo cestnine. Za motoriste je free oz. zastonj.

Poslovimo se od tretjega največjega norveškega mesta www.virtualtrondheim.com, ki je znan po kar nekaj posebnostih in presežkih: imajo edini cestni lift na svetu za kolesarje imenovan TRAMPE http://spiderman.novit.no/dahls/Trampe/ , dvižni železniški most za prehod ladij v kanalu (na svetu sta samo dva, ta in v New Yorku ), cerkev-bolnico, ki je edina osmerokotna zgradba na Norveškem, otoček Munkholmen, kjer je bil državni zapor – danes muzej,…

DOBRO JE VEDETI: Pri menjavi denarja je provizija od 20, pa tja do 30 NOK, ne glede na menjalno vsoto. Menjajte skupinsko, ne vsak posamično. Kurs 1 Euro=7,3859 NOK.

Pot nas vodi iz mesta proti naslednjima ciljema: Mo i Rana in Narviku. Kažipoti so odlični, le brez številk bi morali biti. Do Narvika je točno 900 km… Zagrizemo se v cesto in glej ga zlomka, takoj moramo delati ovinek. Ves promet je bil usmerjen čez parkirišče, kjer so do zob oboroženi specialci iskali, sam bog ve kaj. Mogoče je bil rop? Temne obleke, veliko grozečega hladnega avtomatskega orožja… Prizor je bil prav srhljiv. Očitno nismo bili sumljivi in smo brez pregleda prešli cestno policijsko blokado.

Odlična cesta Tipična hiša Transparent Severna Norveška

Odlična cesta z lepimi postajališči nas vodi proti severni Norveški ob fjordu Trondheimsfjord, jezeru Snasavatnet in reki Namsen. Ta del je tipično poljedelsko področje. Pot se vije skozi idilično pokrajino med številnimi jezeri in gorami, ter dolino Namdalen, značilno po starih lesenih hišah. Opazimo nešteto mostov, različnih konstrukcij, ki premagujejo razdalje vodnih ovir. Doživimo tudi prvo kontrolo hitrosti prometa. Moram pojasniti način naše vožnje. Na Norveškem veljajo stroge omejitve prometa: naselje 50 km/h, izven naselja 80 km/h in avtocesta 90 km/h. Ja, prav ste prebrali, na avtocesti voziš lahko največ 90 km/h. Stroge kazni ohranjajo red in disciplino. Vsi udeleženci prometa vozijo po predpisih. Nobenega prehitevanja ne vidiš. V vseh dneh vožnje nismo videli niti ene prometne nesreče. Moja logika glede hitrosti je bila naslednja: Velika verjetnost je, da bodo merili samo v naseljih in pri omejitvah od 50 – 70 km/h, zato smo se tam strogo držali omejitev, izven naselja oz. na avtocesti pa smo vozili 110 km/h. Lasersko kontrolo hitrosti smo srečno prešli.

Prevozimo transparent NORD NORGE in že smo v severni Norveški. Ob poti vidimo postavljene velike bele šotore iz katerih se kadi. Le kdo prebiva v njih, se sprašujemo? Odgovor izvemo: Laponci prav tu postavljajo svoje letne kampe, saj je pokrajina bogata s pašniki za udomačene severne jelene.

Dež in pozna ura nas preženeta v iskanje prenočišča. Ura je že 10 zvečer, pa je še dan. Po svetlobi že čutimo, da se približujemo Polarnemu krogu. Prenočišča – hytte- so vsa zasedena, saj smo pozni.

NASVET: Prenočišče začnite iskati najkasneje ob 18. uri. Večinoma zvečer ob kažipotu za Hytte obesijo napis “LEDIG”, kar v prevodu pomeni “prosto”. Ne izgubljajte časa, vprašajte le tam. Po 23. uri le redkokje dobite prenočišče.

Spet v tretjem poiskusu dobimo hišici, ki sta bili na naše presenečenje narejeni iz pobarvane železne pločevine. To je bilo edinstveno na Norveškem! Spimo v bližini nacionalnega parka Børgefjell, ki je znan po svoji divji gorati pokrajini. V tem predelu lahko srečate arktično lisico in losa ali pa tudi strah, kot sem ga jaz. Ko sem splezal na pograd, sem padel skozi, saj je nek hudomušnež vse late premaknil v en konec in je bila tako ena polovica pokrita le z vzmetnico. Na srečo se je vse končalo O.K..

Norčij še ni bilo konec. Noč, ki je bila v resnici dan, mi ni dala spati in sem sprehod izkoristil, da sem zaklenil in odklenil drugi del ekipe, ki je pustil ključ kar v vratih iz zunanje strani. Ropot ključa je povzročil pravi vihar med zaspanci, saj je Seba odšel takoj zaklenit poleg hiše, še svoj motor. Niso pa slišali mojega muzanja za vogalom… Da sem zaklenil še našo hišico, sem uporabil vso silo, saj so bila vrata vsa napeta in si dejal: »Kdor bo odklepal, ga bo pa najeb…« Ob štirih zjutraj nas prebudi stokanje: Joži stoji ob vratih, menca z nogami in prosi Janeza, naj ji pomaga odpreti vrata. Nuja je bila prevelika, pot do WC-ja pa predolga. Maline ob vratih so bile deležne obilne pognojitve iz Jožičinega prepolnega mehurja. Globoki »Aaaahhh«, nam je povedal vse.

7 dan: petek 26.7.2002

MO I RANA – POLARNI KROG – LOFOTSKI OTOKI - SVOLVAER 507 km

Jezera, pobočja pokrita s snegom nas spremljajo vso pot do mesteca Mo i Rana, ki leži ob zaključku fjorda Ranafjorden. Pričnemo se dvigovati. Bogata flora kar izgineva, ko se približujemo polarnemu krogu, ki je oddaljen 80 km in se nahaja na višini cca. 700 mnv v nacionalnem parku Saltfjellet-Svartisen. Zadnji pozdrav nam dajo še brezovi gozdovi in vijoličaste preproge cvetlic ob cesti. Tundra? Konec vsega lepega. Še temni oblaki nas neprijazno spremljajo in grozijo z dežjem.

Lesena bencinska črpalka Smo na polarnem krogu – ni več noči

Mnogo oznak ob cesti zavaja popotnika, da skrene s poti: polarni muzej, polarni shop, polarna cesta, polarno to in ono www.arctic-circle.no , vendar »pravi« polarni center vidimo že od daleč www.polarsirkelsenteret.no . Sredi gole pokrajine stoji kupolasta moderna zgradba iz kamna in lesa, ki kar izstopa iz ničesar. Vstopnine ni. Urejeno parkirišče. Pred vhodom v stavbo, je tabla, ki označuje Polarni krog oz. Polarni center: POLARSIRKELSENTERET 66 st. in 33 min. V bližini najdemo granitno obeležje iz leta 1950, v notranjosti pa: restavracijo, prodajalno spominkov, razstavno galerijo, pošto ter kinodvorano, kjer predvajajo film o severni Norveški z originalno ljudsko glasbo. Lahko kupiš tudi »polarni certifikat«, ki potrjuje, da si zares prečkal severni tečajnik. Polarni center je odprt od 1. maja do 15. septembra od 8 do 22. ure. Naredimo gasilsko sliko in se poslovimo od njega.

9 dan: nedelja 28.7.2002

ALTA - NORDKAPP 590 km

»Le kje so losi in jeleni?«, se sprašujemo večkrat med potjo. Videli nismo ne enega ne drugega. Cestne table pa nas nenehno opozarjajo nanje. Srečanje se je zgodilo iznenada. Izpod ceste pridirja na cesto jelen, nas opazuje, kako upočasnimo, nato pa se požene v dir in pogleduje, kaj delamo mi. Ovratnica okoli vratu ga izda, da je udomačen. Skrije se za grmovje in nas izza radovedno opazuje. Prizor, katerega nismo vajeni....

Cestna postajališča so polna prodajaln spominkov, katere prodajajo Samiji, ki pa so se že modernizirali. Namesto v šotoru, ki stoji le simbolično, spijo danes raje v prikolicah. Mogoče je kupiti rogovje, nagačene šape, kožo in različne lutke oblečene v narodno nošo. Prvotni prebivalci Samiji, katerih je danes le še okoli 50.000, živijo na severnem področju Norveške, Švedske in Finske. Sami se ne želijo imenovati Laponci – zgodovinski razlogi. Šele v 80-tih letih prejšnjega stoletja so dobili priznanje svoje kulture in jezika. Danes živijo v mestih in le 5% jih živi prvobitno nomadsko življenje…www.samitour.no

Srečamo skupino mladih ruskih kolesarjev. Zavita cesta, ki se vije ob obali Norveškega morja, nas pripelje do mesta Alta, ki leži na robu reke Alta, ki je najbolj znana reka za lovljenje lososov na Norveškem. Že ob prihodu v mesto nas vabi tabla na ogled muzeja www.alta.museum.no , kjer so na prostem razstavljene več 5 – 6.000 let stare kamnite poslikave življenja, lova in ribolova in so pod zaščito Unesca.

Sopotniki na cesti - severni jeleni Samiji Prodajalna spominkov

Dolgočasna vožnja (Beri: cepanje kilometrov) skozi pokrajino Finnmark, kjer se srečavajo tri različne kulture: norveška, finska in ruska, nas pripelje do odcepa pri kraju Olderfjord, kjer zapustimo E6. Še dobrih 100 km po cesti E69. Poživitev so le jeleni, ki nam nagajajo in skačejo po cesti. Kolikor je bilo veliko veselje ob prvem srečanju z njimi, smo jih bili sedaj že kar siti, saj so bili zelo nepredvidljivi. Ugotovimo, da so divji jeleni za dve številki manjši in za pet številk gibčnejši. Pasejo se v krdelih tik ob cestišču. Naselij je na tem področju malo, gostota prebivalstva je nizka, dober prebivalec na en kvadratni kilometer. Kažipoti že označujejo najsevernejšo razgledno točko Nordkapp, ki leži na otoku Mageroy.

Skoraj 100 kilometrov brzimo ob obali. Promet je redek, dreves ni več. Tundra nas sprejme v svoje naročje. Srečujemo posamezne kolesarje, ki vztrajno gonijo pedala. Le kje oni jemljejo moči? Vozimo se mimo praznih obešal za sušenje polenovk. Le na enem mestu zagledamo bakalar, zaščiten z mrežami in še ta je visel pred prodajalno spominkov. Vreme se je izboljšalo, dež je prenehal. V zalivu Mageroysund vstopimo v tunel Fatimo, ki je leta 1999 zamenjal trajekt in povezuje otok Mageroy, na katerem je Nordkapp, s celino. Tunel meri v dolžino 6870 metrov in je na sredini 212 m pod gladino Barentsovega morja. Sledi izredno mrzel in strm spust do sredine ter nato dvig, s skoraj 8% naklonom. Srečali smo utrujeno kolesarko, ki si je grela ušesa in ude ob robu tunela. Njen žalosten pogled me je spremljal še nekaj časa. Samo volja in cilj Nordkapp lahko premagata gromozanski mraz, težak vzpon in utrujenost. Napor za kolesarje je res velik. Razlika notranje in zunanje temperature nam zamegli vizirje, ogledala in prednje steklo, plačilo tunelnine pa oči. 109 NOK (15 Eurov), (za motor+šoferja 65 NOK + za ženo še 44 NOK), je potrebno plačati za vstop na otok in ponovno, ko se posloviš od njega. Skupaj 218 NOK. Noro! Razumem, da plačaš za vozilo, ne pa za osebe.

Tundra Otok Mageroy Bakalar – polenovka

Po južni strani otoka se približamo zadnjemu večjemu mestu Honningsvag. Še dobrih 30 kilometrov proti severu in že smo na Nordkappu. Plačamo vstopnino 185 NOK (25 Euro) po osebi, ki velja 48 ur. Zapeljemo na veliki plato in parkiramo motorje. Ura je pol osmih zvečer. Slabih 56 ur čiste vožnje, oz. 91 ur s postanki, smo potrebovali do najsevernejše razgledne točke Evrope NORDKAPP 71°10’21’’ www.northcape.no. Malo simbolike: Števec na Janezovem motorju je kazal točno 22.500 km. Zapičimo slovensko zastavo v tla.

NORDKAPP JE OSVOJEN. Veselje, radost in solze v očeh izdajajo naše občutke. Objemi in poljubi se križajo s čestitkami eden drugemu. Ponosno stojimo in se fotografiramo z napisom Nordkapp na čelu. Želimo ujeti in zabeležiti ta trenutek za vse večne čase. Za popolno svečanost poskrbi še Joži, ki privleče na plan steklenico šampanjca, katerega je moral Janez voziti prav od doma, celih 4258 km. Pravo razkošje ob prtljagi, katero lahko spraviš na motor. Nekaj zlate penine je bil deležen tudi japonski turist, ki se je prav strokovno potrudil pri fotografiranju gasilske slike pri vhodu v glavno stavbo in jo tudi pohvalil. Na informacijskem terminalu preberemo zunanjo temperaturo zraka skoraj 11 stopinj, kar je za to področje že skoraj zgornja meja. Skozi steklene stene zagledamo magični globus in se kot magnet, ne oziraje levo ali desno, skoraj v drncu, napotimo do njega. Stopimo na kamniti temelj in se dotaknemo kovinske konstrukcije, ki stoji na 307 m visoki skalni pečini. Koliko emocij je že bilo in še bo na tem mestu! Še sonce nas delno pozdravi skozi oblake. Prešine nas: »Morda bomo pa le videli polnočno sonce?«

SLO zastava na Nordkappu Nordkapp Osvajalska ekipa

Ponovno gasilska slika. Po nasvetu prijateljev iz Izlak sem na zadnji bencinski črpalki v Sloveniji kupil SLO znak. Vsi se podpišemo nanj in ga štuporame nalepimo na najvišjo še dosegljivo točko. S ponosom se kot začarani zagledamo v nalepko, ki je s svojo belino in državnostjo, kar izžarevala od črne podlage kovinskega globusa. Izpolnili smo si življenjske sanje: OSVOJILI SMO NORDKAPP.

Vrnemo se v glavno zgradbo in si privoščimo kavo in vročo čokolado. Turistov je malo, saj Nordkapp zaživi šele okoli polnoči, ko vsi želijo videti polnočno sonce tik nad gladino morja. Le tega lahko vidimo le od 11. maja do 31. julija. Polarna noč pa tu traja od 18. novembra, pa tja do 24. januarja. Nakupimo si spominke, znancem in prijateljem napišemo razglednice, katere požigosajo z originalnim pečatom na pošti v isti zgradbi. Certifikat, ki potrjuje, da smo bili tu, stane 35 NOK (5 Euro). Gospodična pri blagajni nam ga urno izpiše na naše ime in udari štampiljko z datumom. Obrne se pa ta deklič, pa saj se tudi mora, ko pa letno obišče Nordkapp preko 200.000 obiskovalcev. V kinu si brezplačno ogledamo tridimenzionalni panoramski film o Nordkappu in pokrajini Finmark, prikazan v vseh štirih letnih časih. Po stopnicah se spustimo pod površje zemlje, kjer si ogledamo muzej, moderno kapelo in rastlinsko-živalske razstave.

ZANIMIVOST: Na Nordkappu se lahko tudi poročiš.

Oglede zaključimo v glavni dvorani, kjer na udobnih sedežih počakamo na polnočno sonce. Zvoki pevke in sintesajzerja nas zazibljejo v lenoben trans.

Pošljemo SMS: TUDI NAJVEČJI NAPORI SO POPLAČANI, KO PRIDEŠ NA CILJ. DEŽ, JELENI IN KILOMETRI SO PREMAGANI. MI SMO NA NORDKAPPU.

Prejmemo nešteto iskrenih čestitk.

Po 10. uri zvečer pridrvijo z avtobusi trume turistov. Našteli smo jih več kot 80. Živ žav je nepopisen. Ob 23. uri se vse zavese spustijo in točno ob 00.00 se dvignejo. Kraljevski pogled »The King`s view« preko skalnega robu naj bi prikazal sonce tik nad morjem. Žal ga ni bilo. Le v daljavi se je sonce prebijalo skozi goste oblake.

Temni oblaki in vse močnejši veter so prinašali neurje. Pogledamo še skulpturo matere in otroka, ter velika, kovancem podobna, obeležja. Hitro spakiramo stvari in ob pol enih zjutraj popihamo z Nordkappa – najsevernejše razgledne točke Evrope. Igra besed »razgledna«, saj je dejanska najsevernejša točka skalovje Knivskjelodden (71°11’08’’), ki leži levo od Nordkappa. Do tja vodi, iz glavne ceste E69, težje prehodna markirana peš pot po tundri, dolžine cca. 8 km. Zaradi lažjega dostopa so turistično atrakcijo prestavili na eno skalovje bolj vzhodno. To je resnica, ki jo ve redkokdo. Tudi jaz nisem verjel. Preberite na www.visitnorthcape.com .

Najsevernejša točka skalovje Knivskjelodden Polnočno sonce – želje in resničnost

Poslovimo se od Nordkappa in Severnega pola, ki je oddaljen »samo« dobrih 2.000 km. Veter in rosenje dežja napravita cesto spolzko. Vidim se že v grabnu, ko tik predme skoči divji jelen v trenutku, ko sem se izogibal drugemu. Na srečo se je izteklo vse v redu. Dotik gume z jelenom pa je le bil. Porcijo adrenalina pa nisem dobil samo jaz. Zmanjšana vidljivost in spolzka cesta, sta kljub nizki potovalni hitrosti, pripomogla Janezu, da ga je na ovinku zaneslo kot še nikoli. Še pravi čas je na robu ulovil svojega konjička. Strah v kosteh je pa ostal. S počasno vožnjo smo se spuščali proti prvemu naselju Skarsvag. Iskanje prenočišča ni obrodilo sadov, ali je bilo zasedeno, ali pa so vsi spali. Normalno, ura je bila dve zjutraj. Kdo bo pa čakal take goste, kot smo mi.

NASVET: Še pred prihodom na Nordkapp si rezervirajte prenočišče. Najbolje v najbližjem kraju Skarsvag. Glavna stavba na Nordkappu je odprta samo do dveh zjutraj.

Dež je ponehaval, veter pa se je krepil. Ponovno nas pozdravi tunel Fatima, hladen kot hudič in že se poslovimo od otoka Mageroy. Do štirih zjutraj smo še zmogli. Vožnja je že postajala nevarna. Zalotil sem se, da spim in vozim, kje neki, po bankini. Dovolj. Utrujeni smo zaspali kar v bližini cestnega postajališča pri kraju Indre Billefjord. Prvič smo kampirali na divje, med borovnicami. Kampiranje v naravi je na Norveškem v principu dovoljeno. Zaradi zaščite okolja so ob nekaterih zelo frekvenčnih glavnih cestah prepovedali spanje na postajališčih, npr. v nekaterih južnih predelih med Bergnom in Trondheimom.

Veter je bil tako močan, da je upogibal palice šotora prav do glave. Bilo mi je vseeno. »Tudi, če se svet podre«, sem si mrmral. Obrnil sem se, da me je tolkel po nogah. Še sam ne vem, kdaj sem zaspal. Nevihta je igrala divjo orkestralno skladbo. Mislim, da je bil »TEHNO« ali »METALICA« ali pa kaj drugega, saj se ne spoznam toliko na glasbo, ker sem gor rasel ob Abbi, pa še iz pevskega zbora so me vrgli ven...

10 dan: ponedeljek 29.7.2002

INARI 246 km

Ura je 11. dopoldan. Po devetih dnevih se prvič zbudimo ob sončku. Nevihte je konec. Mimo nas se pripelje motorist iz Nemčije in nam pove štorijo o sinočnjem vremenu na Nordkappu: »Zvečer sem postavil šotor« – res smo videli en samcat šotor na parkirišču pred glavno zgradbo – »in ko sem zvečer legel, sem moral držati vse vogale, da me ni odneslo. Kosi kamenja so leteli po zraku in mi popolnoma raztrgali šotor. Avtodomom in avtomobilom so zaradi močnih sunkov vetra in letečega kamenja pokale prednje šipe, nekaterim pa jih je vrglo kar ven«. Morda nismo hoteli verjeti vsega, bili pa smo srečni, da smo pravočasno ušli vremenski ujmi.

Pot nadaljujemo proti jugu, po E6. Čudovita pokrajina posejana z mešanimi gozdovi je domovanje divjih jelenov. Štirikratno srečanje, spremljano z močnim zaviranjem, se je srečno končalo. Ko mi že ne vem kolikokrat žena zavpije, da vidi jurčka (gobo) ob cesti, se ujezim: »Zdaj pa pojdi pogledat tvoje jurčke!« in ustavim na počivališču. »Jaz moram gledati jelene, ne pa jurčke«, še dodam. Ne mineta niti dve minuti, ko se Joži in žena Nataša vrneta iz redko poraščenega gozda s polnim naročjem, ja, jurčkov (brezovčki in turki) seveda. Ta je pa dobra. Ne morem verjeti. Takoj jih očistimo. Sproščenost vseh je neizmerna.

Divje kampiranje je dovoljeno Finska jezera Gobe, gobe – juhica

Dvojezični napisi nas opozarjajo, da smo že v bližini meje s Finsko. V mestu Karasjok oz. Karasjohka nas opozorilne table usmerijo na razstavišče in muzej »The Sami Collections«. Zunanja razstava o kulturi in življenju ljudstva Sami, notranja zbirka predmetov v muzeju, ter preprosta bivališča, zgrajena iz lesa in zemlje, pričajo o nomadskem življenju. Open-air muzej je vreden ogleda.

Zapustimo Norveško. Za tiste, ki pa želijo še več izvedeti o njej, naj obiščejo še spletno stran www.touristguide.no .

Karigasniemi je prvo mestece, ki nas pozdravi na Finskem. Več o tej deželi najdemo na: http://virtual.finland.fi in www.stat.fi . Poleg 190.000 jezer in prav toliko otočkov, imajo tam še marsikaj drugega, npr.: savne, majhne ribiške vasice, pa horde sestradanih komarjev….

Ravna panoramska cesta 92, z rahlimi dvigi in spusti, zaznamuje pričetek potovanja po Laponski www.lapland.fi , www.laplandfinland.com . Kamor seže oko so gozdovi, ki pokrivajo tri četrtine površine Finske. Ustavimo se na kavici, ki stane le 1 Euro. Cene so na Finskem, za naše žepe, spet normalne. Uro premaknemo za 1 uro naprej.

V kraju Kaamanen se priključimo na magistralno cesto E75, ki bo naša sopotnica dobrih 1.200 km, prav tja do Helsinkov. Cesta se vleče v neskončno črto in le jezera izdajajo, da se premikamo naprej.

Inari www.inari.fi . Mesto in jezero z enakim imenom, Slovencem poznano predvsem iz križank. Mestni grb - riba s zlatim jelenjim rogovjem, pove vse o ljudeh in pokrajini, ki so jo v preteklosti mrzlično odkrivali iskalci zlata in lovci severnih jelenov. Mesto Inari je danes ciljna točka poletnih potovanj in startna točka križarjenja in ribarjenja po jezeru Inari. O jezeru ni veliko literature, čeprav je, s svojimi več kot 1.000 kvadratnimi kilometri površine, tretje največje jezero na Finskem. V dolžino meri več kot 80 km in ima največjo globino 92 m. Zanimivo je zaradi svoje razčlenjenosti, saj v njem najdemo preko 3.000 otočkov. Leži v pokrajini Laponska nad polarnim krogom, »le« 1.100 km oddaljeno od Helsinkov in s svojo obalo tvori norveško, finsko in rusko mejo. Da je (ni) primeren za kopanje, sva dokazala skupaj s Sando. Odločitev, da zaplavava v »svetem jezeru Laponcev«, je podkrepilo še nekaj tujcev, ki nama je zaploskalo, preden sva skočila v jezero. Njihovo navdušenje sva doumela takoj ob prvem stiku z vodo. Poleg mraza, ki je zajedal v kožo, nama je še mulj lezel skozi prste na nogah. Jezero Inari doseže najvišjo temperaturo konec avgusta 13 stopinj C, sedaj pa je bil šele julij. Moram reči, da sva se kar hrabro držala tistih nekaj trenutkov, da so lahko vsi napravili fotografije. Nato pa hitro ven. Brrrrrrrrr. V jezeru Inari se ne koplje nihče, izjema sta dva nevedna Slovenca. Ha,ha, ha, se je smejal mlad par iz Avstrije...

Gobova juhica je bila krona večera. Nakupili smo vse: krompir, začimbo majaron in kislo smetano. Nagradno vprašanje: »Kako se v finščini reče smetana?«. Odgovor: SMETANA!! Zanimivo, a ne. Imamo celo isto besedo za isto stvar. Seba ni zaupal našima gobarkama in je prepovedal Sandi jesti juhico, čeprav je morala olupiti krompir zanjo. Doma namreč delajo gobice samo z jajčki. Vseeno je poizkusila. Rezultat: Oba, Seba in Sanda, sta pojedla po dva krožnika gobove juhe. Ko Nataša reče: »Jutri jih bomo ponovno nabrali, da jih bomo jedli še z jajci«, se Sanda glasno oglasi: »Ne z jajci. Hočem juhico!!«

Norčij pa še ni bilo konec. Morda so bile krive nore gobe. Po večerji oddidemo raziskovat mestece. Ugotovimo, da ima le nekaj hiš, nekaj prodajaln spominkov, bencinsko črpalko in pa lepo moderno zgradbo – muzej Sami. Malo razočarani najdemo pred neko prodajalno nagačenega belega jelena. Ura je bila 11 zvečer, nikjer nikogar, dan pa tak, da bi človek gore premikal. Nore gobe so opravljale svoje delo. Jelen je oživel. Splezal je na motor in pok: fotografija. Seba ga je zajahal in pok: fotografija. Postavil se je ob bok motorjev…

Prvotna bivališča Samijev Kopanje v Inariju (10 st C) Večerne norčije

Žeja nas je pregnala v vaški bife. Lep razgled na jezero in vabilo na krožni polet z vodnim taxijem - Cesna, ki je bil parkiran ob obali, sta naše razpoloženje še stopnjevala, pivo po 2 Eura in vodka po 2,5 Eura pa dopolnjevala. Finci in Finke so res pravi pivci. Vse zasedene mize so to potrjevale še ob 2. uri zjutraj. Nihče ni odšel domov, čeprav je bil normalni delavnik, razen nas. Spanje ob svetem jezeru je res čudovito, samo dovolj žegnane, hk, oprostite, ognjene vode moraš spiti.

11 dan: torek 30.7.2002

SODANKYLA – ROVANIEMI - BALTIŠKO MORJE 516 km

Bogata flora nas spremlja na poti do naslednjega cilja mesteca Sodankyla. Neokrnjena narava, kar izžareva energijo in vabi v svoje naročje. V njej najdemo še vedno okoli 200.000 severnih jelenov, ki predstavljajo vir zaslužka za prebivalce Laponske. Označbe ob cesti vabijo na jelenje farme. Polarno lisico, medveda ali volka srečamo v teh krajih le poredko. Nagačene vidimo v prijetnih okoljih gostilnic na postajališčih oz. žive v živalskem vrtu Ranua Zoo v Rovaniemiju www.ranuazoo.com. Glavni pridobitni dejavnosti: gozdarjenje in izpiranje zlata sta danes skoraj preteklost. Na to spominjajo muzeji in pa vasi zlatokopov. Obiskali smo muzej Kulta Tankavaara www.tankavaara.fi v bližini mesteca Sodankylä, ki pripoveduje o iskalcih zlata na tem področju. Najdišč na Norveškem je bilo malo: ob reki Ivalo, dolini Lemmenjoki in tu v Tankavaari. Vsa so bila odkrita v prejšnjem stoletju. Najtežja najdena kepa zlata na Norveškem je tehtala 393 g, v svetu pa v Avstraliji leta 1869 s težo 70 kilogramov. Popijemo kavico v prijetnem ambientu, kjer so bili podstavki miz iz starih šivalnih strojev.

Poslovimo se od zlatega sveta in se zapeljemo v strogi center mesteca Sodankyla, do najstarejše ohranjene lesene cerkvice VANHA KIRKKO na Finskem, zgrajene davnega leta 1689. Impresionira nas skromni oltar s tremi križi in slika zadnje večerje, prižnica in izredno močan vonj po lesu. Vstopnine ni. Sanda je postala malo (zelo) lena in jo zato nekaj časa nosim na hrbtu, čez pokopališče. Hvala bogu, da je tako lahka. Le kaj si misli žena? Njo sem nazadnje nosil pri poroki…

Ostanki zlatokopov Najstarejša cerkvica na Finskem

Ravna cesta se občasno razširi čez vse meje in tudi sam dobiš občutek, da boš »pristal«. Razširitve so namenjene zasilnemu pristanku letal. Zakaj imajo ceste brez lukenj, nam je bilo jasno, ko smo videli polaganje asfalta. Frezar spredaj, topljenje podlage s posebnimi vozili, kjer pod njimi gori kot hudič – s plinskimi gorilci topijo podlago in finišer (nanašalec asfalta) takoj za njimi, to je pravi recept za popolni oprijem novega asfalta na staro podlago. Slovenski cestarji organizirajte izlet na Finsko, se ve zakaj! Kar Janezek vidi, to Janezek zna…

Približamo se finskemu polarnemu krogu, kjer v Napapiiri, 8 km severno od mesteca Rovaniemi domuje Santa Claus – božiček. Otroško veselje nas prevzame, ko zapeljemo v »Božičkovo vas«, kjer je božič vsak dan v letu. Vasica leži na črti polarnega kroga. Interaktivna spletna stran www.santaclauslive.com, vam bo le delno pričarala pravljičnost te dežele. Doživetje v živo je popolnoma nekaj drugega. Ko se usedeš za veliko mizo na klopco sredi trga in ti bingljajo noge v zraku, se počutiš otroško majhnega, ko pa obiščeš njegov urad, te prešinejo tisti čudoviti trenutki otroškega pričakovanja daril. Fotografiranje s »pravim« živim Božičkom je prava atrakcija (stane 17 Eurov). Božiček si vzame čas za pogovor, otroke vzame v naročje, starejše pa ne, čeprav si je moja žena to silno zaželela. Domovanje otrok označi v atlas s križcem in obljubi, da jih bo konec leta obiskal in prinesel darila. Vedel je celo, kje je Slovenija. (Op.: poznal je celo Ljubljano). Pohvalno. Res, vse ve ta Božiček. Povabi nas na ogled zimske idile okoli novega leta. Kako? S spalnikom iz Helsinkov, do tja pa z letalom. Agencije organizirajte!

Divji »hudički« Rovaniemi – božičkov dom in njegov topel objem

Kupimo spominke in božične voščilnice, katere oddamo na posebni pošti, ki ima dva poštna nabiralnika: rumene barve z napisom »TODAY« (danes) in rdeče barve »AT CHRISTMAS« (za Božič).

ZANIMIVOST: Kartice vržene v rdeč nabiralnik bodo prispele k naslovniku točno za Božič!

Če potujete z otroki, v nobenem primeru ne izpustite ogleda božičkove jame v »Božičkovem parku« www.santapark.com , ki se nahaja v neposredni bližini.

S prijetnimi vtisi nadaljujemo vožnjo proti Rovaniemiju www.rovaniemi.fi, glavnemu mestu province Lapland, ki je nastalo ob sotočju rek Ounasjoki in Kemijoki. Mesto s 35.000 prebivalci je glavno trgovsko središče in se ponaša z najsevernejšo univerzo, s štirimi fakultetami in mednarodnim raziskovalnim centrom nameščenem v moderni zgradbi, zgrajeni leta 1992, imenovani Arktikum www.arktikum.fi. V isti zgradbi najdemo tudi Laponski pokrajinski muzej - muzej o življenju na severu. Iz ptičje perspektive si mesto lahko ogledamo iz 203 m visokega bližnjega hriba Ounasvaara, ki se v zimskem času spremeni v smučarski center www.ounasvaara.net.

Nadaljujemo pot po E75 proti Baltiškem morju. Pot se vije ob reki Kemi proti istoimenskemu mestu, ki leži ob izlivu reke v morje. Mesto Kemi www.kemi.fi je poznano industrijsko mesto, z močno papirno in lesno industrijo in se tudi kiti z nazivom Industrijski center Laponske. V mestu Kemi se prične ali konča laponska pokrajina.

Nam so ostale le skomine, saj poletje, četudi traja samo slaba dva meseca, raztali ves sneg in led. Med iskanjem prenočišča zaidemo v kamp, kjer nas že pri vhodu pozdravi ruska Lada in krepki fantje, ki nas obstopijo. Moje skromno znanje ruščine mi pride prav: »Zdravstvujte tavariši. Panimajete pa slovensko?« Jasno, da ne znajo govoriti slovensko. Nadaljujemo srbohrvaško. Zvemo, da prihajajo iz Rusije in da so sezonski delavci za obiranje borovnic. Vsako leto prihajajo, zelo številčni, obirati borovnice in si tako služijo vsakdanji kruh. Še ena žalostna zgodba iz socialističnih dežel. Hoteli so vedeti vse o naših motorjih, odkod smo... Kljub temu, da je kamp imel še nekaj prostih kapacitet, večina gostov je bilo Rusov, smo imeli preslab občutek varnosti in smo že kar videli, kako se naši motorji vozijo po Moskovskih ulicah, z drugimi lastniki seveda. »до-свидания ( Do-svidanija)«, in že nas ni bilo.

NASVET: Črpalke na Finskem zapirajo zelo zgodaj, tako, da pojdite natočit gorivo pred 8 uro zvečer.

Kampi so redki in odmaknjeni s ceste. Pridemo do kampa, ki je bil rekorder v ceni prenočevanja. Za sobo s 3 posteljami smo dali 10 Eurov, za sobo s 4 posteljami pa 15 Eurov. Slovenija, kje si ti? Spanje za 855 SIT po osebi, v postelji z souporabo kuhinje, dnevne sobe… in žara z roštiljem vred, katerega smo zakurili z že pripravljenimi drvmi. Posedli smo okoli ognja, ki je metal svoje svetle pramene v črno noč. Kako čuden občutek imaš, ko je spet temno kot v rogu, pa ravno navadili smo se na svetle noči. Topel morski vetrič nam je vel okoli glave in nas nežno zazibal v romantične sanje.

Pomočim še noge v Baltiško morje, ki je bil po občutku primeren za kopanje in že me utrujenost, ter ženin poljub, zaziblje v spanec utrujenega motorista.

Prejmemo:

SMS 1: Ali kaj ritka boli? Vso srečo naprej.

SMS 2:Upam, da ne pridete nazaj same tete. Mislimo na vas in vas čakamo. Jaz pijem za tri.

Pošljemo SMS: Ritka nič ne boli in zdravi smo vsi! V jezeru INARI plavali smo in Božičku želje oddali. Sedaj že v Baltiškem morju plavamo.

12 dan: sreda 31.7.2002

OULU - JYVASKYLA – LAHTI 592 km

Za Gorenjce (Škote) je v Kemi zadnja varianta, da pridejo v Stockholm brez trajekta, vendar se morajo spustiti proti jugu po vzhodni strani Švedske, v katero vstopijo na mejnem prehodu Tornio. Pot do Stockholma je dolga dobrih 1100 km in se vije ob obali Baltiškega morja. Pa srečno pot.

Naša velika želja pa je bila ogled 190.000 jezer (ne prav vseh) in glavnega finskega mesta Helsinki, zato po krepkem zajtrku - slanina z jajci, naberemo moči in nadaljujemo pot po sredini Finske. Počasi prihajamo v civilizacijo, saj so ceste spet široke in štiripasovne. Cesta E75 (4), ki se vije kar 1250 km od Norveško - Finske meje, pa tja do Helsinkov, nas vodi ob obali Baltiškega jezera do večjega mesta Oulu, kjer zavijemo iz poti, saj je že prejšnji dan prišlo do »grozne« tehnične napake. Janez in Joži sta tako močno regljala, da se je pri pogovornem aparatu prekuril mikrofon. Ne bom vam povedal od koga mikrofon je šel, saj lahko uganete, kdo mora biti pri hiši tiho. Kdo je bil tega bolj vesel ne vem. Po nekaj neuspešnih poizkusih v različnih trgovinah, sva ga z Janezom kupila kar pri Nokii – mikrofonska kapsula od GSM aparata. Cena tišine je samo 3 Eure. Mati previdnost mi je s sabo na pot dala še plinski spajkalnik, tako, da sem lahko strokovno zamenjal pokvarjen mikrofon. Joži mi je bila zelo hvaležna. Ups, pa sem vse povedal.

Skromne bencinske črpalke Finska jezera Cestno počivališče

Obmorsko mesto Oulu www.oulu.fi , je z nekaj več kot 100.000 prebivalci šesto največje mesto na Finskem. Arhitekturno nas ni pretreslo, pogled vrzite edinole na vodomete sredi večje vodne površine v centru mesta. Ovinka v mesto se ne splača delati.

Dolga ravna cesta nas vodi mimo številnih jezer, katere gledam samo na GPSu. Sem ter tja se nam le odkrije kakšno jezero, ob obali zakrito z ločjem, s čisto vodo, temno modro barvo in obkroženo z gozdovi. Lepoto vodne pokrajine zakriva pas gozda, ki verjetno varuje cestišče pred zimskimi zameti. Še vedno je kar nekaj severnih jelenov, ki se pasejo ob cesti ali pa se sprehajajo po cesti in s svojim nenadzorovanimi premiki predstavljajo veliko nevarnost za trk. Neskončne gozdove in dolgočasno pot nam je tisti dan popestril Janez. Vsi prehitimo kolono in šleparja, razen njega. Ker ni uspel prehiteti, sem se odločil, da zapeljem na počivališče in lej ga zlomka, prav v istem trenutku se je odločil prehitevati kolono in nas je zgrešil. Počakamo še nekaj minut. Njega od nikoder. Zaskrbelo nas je in odločimo se, da gremo za njim. Po 20 minutah vožnje, ki pa ni bila prijetna, saj je skrb opravila svoje, ga najdemo skupaj z ženo ob cesti. Pove nam, da je po prehitevanju šleparja v daljavi zagledal lučke in si mislil, da smo ušli daleč naprej. Da bi nas dohitel, je vozil 160 km/h in to dobrih 15 minut. Ko je dohitel prvi avto in nato še nekaj drugih, je že vedel, da nismo ušli tako daleč. Posledice divjanja je občutila njegova zadnjica, katero nam je nazorno pokazal in moram priznati, da je bila rdeča, kot jagode. Konec srečen, vse srečno.

Gozdna pokrajina je še naprej zakrivala jezera. Razočarani smo se prebili skozi mestni vrvež Jyväskyle www.jyvaskyla.fi in s še večjim razočaranjem iskali kamp za prenočitev. Izbire ni velike. Prispeli smo do Lahtija. Najdemo lep kamp Mukkula tik ob jezeru Vesijarvi in se utaborimo. Poleg nas je pestra izbira popotnikov: Poljaki, Avstrijci, Nizozemci in Nemci. Preko jezera se vidijo v daljavi skakalnice. Jutri jih pojdemo pogledat.

Janez se odloči, da bo ohladil svojo vročo zadnjico v jezeru. Ko se mu pridružim, ugotovim, da je prav prijetna voda – ima blizu 19 st. C.

Po kopanju si prižge še cigareto, katero si zvije sam iz izbrane vrste tobaka. Te grde navade - kajenja, se je ponovno navadil na tej poti. Seba si je kupil tobak in ker ni znal zavijati cigaret, ga je dal Janezu, ki je vešče zavijal in kadil cigareto za cigareto. Ja, Gorenjec postane tudi kadilec, če dobi zastonj tobak. Pa brez zamere Janez.

Taksist nas napoti do poslovne stavbe ladijske družbe »Silja line« www.siljaline.de , kjer vprašamo za trajekt za Stockholm. Prijazna uslužbenka nam pove, da danes ni prostora za motor, da jutri ni prostora v kabinah, da pa bi čez dva dni lahko… Presenečeni in zbegani smo jo poslušali, ušesa kar niso mogla verjeti očem: Ni kart! Dobro, da sem se že doma pozanimal za rezervno varianto in to je bila družba »Viking line« www.vikingline.fi , ki tudi vsaki dan vozi iz Helsinkov v Stockholm. Ponovni preboj skozi prometno gnečo, saj se poslovna stavba te družbe nahaja na drugi strani zaliva. Na našo srečo dobimo karte, vendar samo eno štiriposteljno kabino. Karta stane na par samo 130 Eurov in je občutno cenejša kot iz Kopenhagna v Oslo, ki je stala 229 Eurov. Obe vožnji pa trajata enako dolgo – 16 ur. Odhod trajekta Gabriella je bil šele ob 17.30, zato smo hoteli vmesni čas izkoristiti za ogled mesta.

Kdor obišče Helsinke www.virtualhelsinki.net , ne more mimo čudovitega empirskega središča okoli katedrale na Senatnem trgu v osrčju mesta, stare univerze, živilskega trga in živahne ribje tržnice, vedno živega sprehajališča Esplanada, v skalo vklesane cerkve Temppeliaukio, parka s spomenikom Sibeliusu, koncertne in kongresne dvorane Finlandia, ki je delo znanega arhitekta Anvarja Aalta, univerzitetnega središča Otaniemi…

Da bi si potešili še lakoto, se zapeljemo še na znamenito ribjo tržnico, kjer se dobro in poceni je. Na jedilniku je večino jedi iz lososa, ki ga znajo pripraviti na številne načine… Ko prispemo tja, pa nas čaka presenečenje. Še dve uri nazaj, ko smo se peljali mimo, so bile stojnice preurejene v prave male restavracije. V trenutku lakote pa je bila tržnica skoraj prazna. Le čistilci so z vodo prali ostanke požrtij.

INFO: Ribja tržnica je odprta samo do 15. ure.

Da ne bi bili preveč poparjeni, nas namoči še dež in pospremi nazaj do trajekta. Lačni se vkrcamo na trajekt. Privežemo svoje konjičke, se razpakiramo in v ladijski restavraciji »all inclusiv« za 20 Eurov privežemo dušo in telo. Jedača in pijača do nezavesti. Po štirih bokalih vina sta bila svet in tudi ladja lepša, bolj okrogla…

Slovo od Helsinkov Poseljeni otočki Nočni žur na ladji

Utrujenost utopimo v pijači, ki jo na galone prodajo v času vožnje, v lokalu, kateri je le eden v množici pestre nočne ponudbe. Različni glasbeni ritmi se prepletajo s preznojenimi telesi na plesišču. Ambient je super. Še dolgo v noč so odmevali kriki prezadovoljnih turistov in domorodcev, ki so se ga prišli le nacediti.

Poslovimo se od Finske, malo žalostni, ker nismo dobili filinga številčnosti 190.000 jezer in razsežnosti prostranih vodnih pokrajin, ter hkrati veseli, da nismo dobili obiska gospoda komarja oz. horde sestradanih komarjev, ki so nas pustili na miru po celotni Finski. Hvala, gospod komar. ( Prodam nerabljen Autan in Off najboljšemu ponudniku.)

Tisti, ki bi želeli še več zvedeti o tej zanimivi deželi, pa naj še zajadrajo na www.finland-tourism.com .

14 dan: petek 2.8.2002

STOCKHOLM – NORRKÖPING - JÖNKÖPING 366 km

Jutranji sprehod po ladji je izkazoval vse lepote nočnega žuriranja, katere posadka ni uspela pospraviti. Jutranji zajtrk »all inclusiv« za 6 Eurov je sigurno tombola. Pestra izbira dobrot te premami, velika količina kave pa zdrami. Ure prestavimo za eno uro nazaj.

Počasno drsenje ladje nas vztrajno približuje prestolnici kraljevine Švedske, mestu Stockholm www.stockholm.se . Mesto samo leži, ob robu več kot sto kilometrov dolgega jezera Mälaren in ga zaradi lege na številnih polotočkih in otočkih imenujejo tudi "severne Benetke".

Zgodovina Švedske sega nazaj v 4. stoletje, ko je na tem področju živelo ljudstvo Svear. Korenine Švedske najdemo v mestu Uppsala www.uppsala.se, ki je le 70 km oddaljen od Stockholma. Že v 6. stoletju je bilo to mesto cerkveno in politično središče. O tem pričajo ostanki svetišč in trije kraljevski grobovi v stari Uppsali (Gamla Uppsala). Sveari so v 10. stoletju spravili pod svojo oblast severnogermanske Gaute, ki so živeli na območju jezera Vanern, ter otoka Gotland in Oland. Novonastala skupnost se je imenovala Svea Rike, iz katere se je razvila država Sveriga, današnja Švedska.

Švedska www.sweden.com je s skoraj 9 milijoni prebivalstva največja država na Skandinavskem polotoku in je danes ena izmed deset najrazvitejših držav na svetu. Nezaposlenost je samo 3,7%. Tako blaginjo so dosegli šele v zadnjih desetletjih. V preteklem obdobju se je zaradi velike revščine veliko kmetov in ribičev izselilo v Severno Ameriko. Švedska se razteza od morske meje z Dansko do 1600 km oddaljene Dansko-Norveške-Švedske tromeje. V povprečju je široka 300 km in je omejena vzhodno z obalo Baltiškega morja, ter zahodno z Norveško. S svojimi naravno raznolikostjo je dežela pravi raj za ljubitelje narave.

Severne benetke Stockholm Dvižni mostovi Parada pred kraljevo palačo

Izkrcavanje nam je ponudilo prvo presenečenje. Že vso pot smo se spraševali, ali bodo kje na poti še kakšne kontrole dokumentov – potnih listov. Vstop v Švedsko pa poteka prav po posebnem protokolu. Policaji so vsa vozila, ki so prihajala iz ladijskega trupa, preusmerili v tri kolone. Zelo počasen pomik vozil nam je dajal znak, da se spredaj nekaj dogaja in res se je. Vsi vozniki in dodatno moja žena, ki je bila sopotnica, so morali pihati v alkotester. Kar nekaj voznikov je stalo pri kraju, ker niso opravili alkotesta.

INFO: Dovoljena stopnja alkohola v krvi je na Švedskem in Norveškem samo 0,2 promila.

Ko pridem na vrsto, mi policaj porine alkotester kar skozi odprtino čelade, v usta. Aaahhh, zelena lučka. Vse O.K.. Policaj nato ponudi pojočo travico še ženi Nataši, ki je sedela za menoj. Ta ga je tako čudno pogledala, da se takoj premislil. Prepozno je dojel, da ni voznica. Takoj se je opravičil in šel k naslednjemu. Kaj hočemo, policaji se preobremenjeni, saj morajo dati pihati cca. 500 osebam. »Kaj pa je narobe z Janezom«, me je prešinilo, ko mu je že drugič dal pihat? Zaskrbljeno sem pomislil: » Sj ga ni tolk popiu, da bmu pokazou«. Ni, samo policaj je pozabil resetirati alkotester. Vsi srečno opravimo najzahtevnejšo obmejno kontrolo. Kaj pa dokumenti? Nihče, prav nihče ni vprašal ničesar. Viza za vstop na Švedsko je treznost!

Mesto Stockholm www.stockholmtown.com je danes kulturno, izobraževalno in upravno središče države. Pa si ga oglejmo. Le slaba dva kilometra od pristaniškega terminala, naprej proti centru mesta, zavijemo v desno in se ustavimo pred kraljevo palačo na polotoku Gamla stan. Parkiramo na uradnem parkirišču za motorje. Brezplačno! Ko hočem zakleniti disk, me je skoraj kap. Ves sprednji del motorja je bil polit z modro barvo. Kaj sedaj? Iti nazaj na ladjo in zahtevati odškodnino? »Ne, bom že počistil, sem se odločil. Mimohod kraljeve garde, menjava straže in koncert kraljeve godbe so bili spremljevalci čistilne akcije, ki je trajala dobre 2 uri. Dva litra rezervnega bencina in ena mikica je bil davek čiščenja.

Priporočam SIGHTSEEING Stockholm Kava PAJER

Neprijetne vtise je pregnal krožni ogled mesta takoimenovani »STOCKHOLM SIGHTSEEING« z »OPEN TOP TOURS STOCKHOLM«, dvonadstropnim avtobusom z odprto streho. Za 150 SEK (17 Eurov) si lahko v dveh urah ogledate skoraj vse mestne znamenitosti. Strokovno vodenje v različnih svetovnih jezikih, od katerih enega izberete z gumbom, poslušate ga pa z naglavnimi slušalkami, te vodi po mestnih ulicah od ene do druge znamenitosti: Švedska hiša; pristanišče; nordijski Vasa muzej; predel Skansen, kjer vidimo v muzeju na prostem stare lesene zgradbe iz cele Švedske, živalski vrt v katerem so losi, severni jeleni, terarij; predel Djurgardsbron s zgodovinskim muzejem, kjer si lahko ogledate »zlato sobo«; nakupovalni del Stureplan; Stockholmska palača s stolnico; kraljeva palača (sobane, zakladnica, kjer so razstavljeni tudi kraljevi dragulji, kraljeva kapela, muzej kočij in kraljevih oblačil); kraljevo opero, Mestna hiša; mestno središče s Parlamentom, centralno železniško postajo…

NASVET: Karta za krožni ogled mesta velja en dan, zato se splača na postajališčih izstopiti, si ogledati okolico in nadaljevati pohajkovanje z naslednjim busom.

Poleg tega lahko izbirate tudi med naslednjimi izleti z ladjico: Pod mostovi Stockholma (150 SEK), Kraljevska tura (90 SEK), Zgodovinska tura (90 SEK), obisk Kraljeve rezidence v Drottningholmu (280 SEK), Povratek v leto 1935 (100 SEK) ali pa si privoščite pravo večerno križarjenje z romantično večerjo za 90 Eurov po osebi.

Za tiste s plitvimi žepi pa priporočam obisk spletne strani www.virtualstockholm.com .

Vozimo se mimo neštetih otočkov in polotočkov, na katerih leži mesto. Dejansko si zasluži ime »Severne Benetke« in moram priznati, da mi je bolj všeč, kot prave Benetke. Zaradi velikosti in nerazpoznavnosti voda, se ne vidi ločnice med Baltiškim morjem in jezerom Mälaren, ki se skozi Stockholm izliva vanj. Stockholm se lahko pohvali z bogatim kulturnim dogajanjem, v mestu pa je tudi sedež Nobelovega inštituta, kjer vsako leto podeljujejo Nobelove nagrade za različne dosežke v znanosti www.nobel.se.

Utrujeni popotniki pa naj popijejo »mojo kavo«, saj vas postrežejo v uličnih kioskih s kapučinom »CAPPUCHINO PAJER«.

Počasi se nam uspe prebiti skozi mestni vrvež. Motoriste opozarjam, da ne pomaga niti vožnja po sredi med avtomobili, niti prehitevanje, saj te ustavijo dvižni mostovi, ki so tudi posebnost Stockholma. Vožnjo nadaljujemo po cesti E4 v smeri Helsingborga, po slikoviti južni Švedski, mimo mest Norrkoping in Linköpinga. Pot nam popestrijo še ruševine gradu tik ob obali jezera Vättern, ki se razteza v dolžino dobrih 130 km in nas spremlja na poti dobrih 50 km do Jönköpinga, kjer se po skupno prevoženih 6247 km ustavimo v prijetnem kampu ob jezeru Eckern. Za slabih 9 Eurov po paru prespimo v odličnem kampu, kjer ne manjka niti kuhinja z brezplačno uporabo mikrovalovne pečice, niti pralnica in ne vroča prha, katere smo bili najbolj potrebni.

Jezero Vättern Grad v ruševinah Sreča: komarjev niti za vzorec

»Le kje hodijo komarji«, izzivamo usodo, »spimo ob jezerih, njih pa nikjer«. Tako zaželim lahko noč le sotrpinom in ženi.

15 dan: sobota 3.8.2002

HELSINGBORG – KOBENHAVEN - LÜBECK 581 km

Jutranje vstajanje je bilo kot po protokolu. Jutranja kava Barcaffe (brez reklame prosim), katere zaloga še ni pošla, nas zdrami. Že 15. dan na poti. »Uf, uf«, bi rekel Winetou, »Dolga doba«. Malo že pogrešamo domovino, domače in prijatelje. Še 2.000 km pa bomo doma.

V kampu pozdravimo še skupino Harleyev, katere srečamo še nekajkrat na naši poti E4, ki se vije proti Danski, ki je tudi naš naslednji cilj. Vreme, katero nam je služilo vse od Nordkappa, nam v Helsingborgu, kjer se poslovimo od Švedske, ponovno pošlje deževno dobrodošlico. Seveda spet smo v deževni Danski. Skoraj. S trajektom imamo srečo, saj se vkrcamo brez vrste. Trajekt Helsingor (DK) – Helsingborg (S) nas v dobrih 20 minutah prepelje v drugo državo, Dansko. Odhod trajekta ladijske družbe Scandlines www.english.scandlines.se je vsake pol ure in to 10 in 40 minut čez uro. Trajekt vozi podnevi in ponoči. Cena enosmerne karte za motor in dva potnika je 110 SEK (13 E).

Pomahamo Švedski, lepe spomine pa bomo obujali doma na naslovu www.visit-sweden.com. Pa še bomo prišli, smo ji obljubili…

Dobre 200 km, po poti E47, nas od vrha do tal, po celotni Danski, spremlja dež, tako, da je bila lahka ponovna odločitev, da obisk otoka Mon (kredne stene imenovane Moens Klint) odpade. Škoda, pa kdaj drugič. Ne bomo več peli »V Bohin ma d`ž ta mvade«, temveč »Na Danskem ima res dež ta mlade«.

Bolj se bližamo jugu Danske, bolj se prebija sonce skozi deževne oblake, ki nam kvarijo

slikovito vožnjo z vrha Danske mimo polj posejanih z vetrnicami, ki pridobivajo električno energijo iz energije vetra. Več o Danski na www.denmark.dk in www.visitdenmark.com.

Ponovno se vkrcamo na trajekt ladijske družbe Scandlines www.scandlines.dk , ki nas iz danskega mesta Rodby, v 45 minutah, za ceno 195 DKK (27 E), prepelje v nemško mestece Puttgarden. Na trajektu si privoščim kosilo: »Gulaschsuppe (golaževo juho) und ein Bier (pivo)«. Nemčija. »Saj smo že skoraj doma«, pomislim. Prve strehe pokrite s slamo nam to samo potrjujejo. Motorje poženemo po lokalni cesti B207 proti Lübecku.

Spati bo tudi treba. Iz avtoceste zavijemo proti zadnjim ostankom nemškega morja proti t.i. zalivu Lübecker Bay. Iskanje kampa, ki bi imel vsaj dva kvadratna metra prostora, je bilo tako neuspešno, kot bi iskal iglo v senu. Vsi kampi so bili totalno polni, ne, nabasani, saj so se prikolice dotikale ena druge. Po prostoru sodeč, pa sta imeli dve prikolici verjetno isto mizo in stole, tako malo ga je bilo. Katastrofa. Tako nabasanih kampov pa še nisem videl. Po obisku petega oz. ne vem katerega kampa že, obupamo. Zvemo, da imajo v tem okolišu gasilski praznik, in da ne bomo našli prostih kapacitet. Ponovno zapeljemo nazaj na avtocesto. Malo bolj poženemo motorje, pa saj jih ne moremo. Meni trese prednja guma. Verjetno je postala bulasta, kot posledica agresivnosti polite barve in bencina s katerim sem jo čistil. Cepamo kilometre po avtocesti le 110 do 120 km na uro. »Ko bi sedajle imel potovalnik BMW LT- ja od Miha, bi pognal kar do doma«, večkrat pomislim. Verjetno so tako razmišljali tudi drugi, saj se nismo znali ustaviti. V notranjosti nas je kar nekaj priganjalo in gnalo danes po avtocesti. Gledamo izredno lep sončni zahod.

Danska = dež Hostli v nemčiji Lepi sončni zahodi

Romantiko prekine, kdo le neki, moja žena. Utrujena, saj smo prepotovali zajeten kos poti, tri države, dva trajekta, me prosi, da poiščemo prenočišče. Ker na nemških avtocestah ni oznak za kampe, hišice…, le moteli so označeni, ti so pa dragi, se ustavimo na počivališču, naredimo borbeni posvet in se odločimo za Jugendherberge - mladinsko prenočišče, v kraju Bad Oldesloe. Imamo srečo. Imajo še proste sobe. Ko študent za pultom že opravi vse formalnosti in nam da že skoraj ključ, nas zaprosi še za mladinsko izkaznico. Jasno, da je nimamo. Žrtvujem se in ponovno me vpišejo med mladince, kot prvič davnega leta 1974. Kar toplo mi je postalo pri srcu. Spet sem mladinec. Za 3 Eure dobim izkaznico DJH oz. Jouth Hostelling International z veljavnostjo enega leta. Motorje spravimo v posebno lopo, ki je bila namenjena le za spravilo koles. Bili so pa le pod ključem. Lepo urejena okolica doma, čiste sobe, lepa kopalnica in stranišče, vse to za 10 E, če si star pod 27 leti in 15 E če si starejši. V ceni je vključen tudi zajtrk. Dobra varianta prenočišča. Morda smo se najprej počutili stare, vendar, ko smo zagledali ostale popotnike, družine, starejše pare, smo imeli dober občutek: »Izbira je bila prava«.

16 dan: nedelja 4.8.2002

LÜBECK – HANNOVER - KASSEL- NÜRENBERG 710 km

Preprost, vendar dober zajtrk je potekal kot v veliki družini. Vsi za eno mizo, dobre volje. Lep dan se je pričel. Pot po nemški avtocesti A7 oz. E45, mimo Hamburga, Hannovra, nam popestri ploha. Pod podvozom se preoblečemo. Na počivališču srečamo Švicarja, ki ima isti model Yamahe – Dragstarja 1100, kot jaz. Raziskovanje dodatne opreme me pripelje do prve gume. Razložim mu moje težave s tresenjem in ko dobro pogledam njegovo gumo, se začnem smejati. Smer vrtenja je imel kontra. Guma je bila narobe montirana. Vprašal sem ga, če ima kaj težav. »Ne da bi vedel«, mi odgovori. Nekaj časa vozimo skupaj. Dan nam popestri še kuhanje kosila na počivališču, kjer smo vse kuharske pripomočke razporedili, kar po klopcah in mizah. Radovedni pogledi so spremljali naše kuharske spretnosti. Vroča juha nam je pregrela kosti. To je bilo vredno več kot kepa zlata, saj nas je popoldne spet pozdravil dež. Oprema za dež je zdržala vse dni. Niso pa zdržali dežni škornji, kateri so že popolnoma razpadli na podplatu. Zabrisal sem jih v prvi kontejner ob poti. PVC vrečka, katero sem dal čez škornje ni zdržala 15 minut. Vse skupaj sem zabrisal v … »Prijetno« pretakanje vode v škornju, ki je bil spredaj razpočen kot žaba, me je opijalo z mislijo: »Če pljučnica ne bo, prehlad pa ziher bo«. Pil je in pil vso vodo, ki jo je prednje kolo metalo v zrak, nogavica pa je imela plavalni tečaj. Treba bo nabaviti novo opremo. Kje drugje, kot v Münchnu, kjer je nakupovalni raj v motorističnih trgovinah. Da bi bila pot v München, še bolj opravičljiva, je dala piko na i, še peta na škornju, ki je odpadla, ko sem s škornjem udrihal po tleh, ko sem se skušal rešiti žvečilnega gumija, ki se je prilepil nanjo. Spredaj odprti, zadaj brez pete, ja, to so »Nordkapp boots« - nova moda.

Škornji so zaslužili penzijo Švicar s kolesno natančnostjo

Po dolgem iskanju najdemo mladinski dom Don Bosco, ki pa je bil zaseden. Odločimo se za kampiranje. Ko končno najdemo prost kamp v bližini reke Regnitz, se ulije kot iz škafa. Ponovno se odločimo, da poiščemo naslednji mladinski dom, ki je bil v mestecu Erlangen, tik pred Nürnbergom. Kako prijetna naloga je najti mladinski dom v mestecu, ki ima »samo« 103 tisoč prebivalcev in to sredi noči, v dežju, smo izkusili na lastni koži. Zaradi enosmernih ulic smo naredili kar nekaj krogov in ko končno najdemo dom, smo se vsi nemo zazrli na obvestilo, ki je viselo na vhodnih vratih: »Zaradi adaptacije od 5.8.2002 dalje zaprto«. Imamo pa res smolo. Pa, ravno jutri mora biti zaprto. Na klukanje vrat ni odgovoril nihče. Le tihe kaplje dežja so nam padale po licih in razočarani smo nemo zrli v črno noč. Kaj sedaj? Lačni želodci, ura je bila 10. zvečer, so zakrulili svojo pesem in prvi Mc Donalds nas je sprejel v svoje naročje. Največja porcija Big Mac menija je komaj potešila lakoto. »Gremo poiskati sobo v mestu«, je bila nova odločitev. Ko najdemo sobo, lastnika vprašamo za garažo. »Ulica«, nam odgovori. Ker oklevamo, nas pelje iz glavne ulice v stransko. Tu je bilo še slabše, bolj temno, pa še čudni tipi so se motovilili okrog. Odločimo se, da nadaljujemo pot. Močna odločitev ob 23. uri. Avtocestni vrvež nas sprejme. Dež počasi pojenjuje. Ustavimo se na bencinski črpalki. »Kaj, ko bi potegnili kar do doma?«, se utrne misel vsem moškim, »Kaj pa je še 600 km, saj smo jih danes že 700 naredili«. K pameti nas spravijo ženske. Gremo v motel. Vzamemo dve triposteljni sobi po 80 E, če bi prišli le malo prej bi jih dobili še po 60 E. 160 Eurov. »Najdražje spanje, pa saj je tako naša zadnja noč na poti«, so bile zadnje misli ob enih zjutraj, ko sem zaprl oči. Mučnega iskanje prenočišča je bilo konec.

17 dan: ponedeljek 5.8.2002

NÜRENBERG - MÜNCHEN - ŠENČUR 622 km

Novo jutro, novi dan, prihajamo domov! Slovenija, domača dežela, kje si?

Na televiziji pregledam še vreme. Mešano: oblaki, sonce, dež. Bomo videli. Poslovimo se od udobja motelske sobe. Kakor vsak dan, smo ob 9. uri že na motorjih. Zajtrkujemo na naslednjem postajališču: mali sendvič 2E, veliki 4E, kava 2,5 E. Ni poceni, so pa dobro obloženi ti sendviči. Hmmm.

München. Že vonj po »jugi« v tem mestu, je domač. Ne mi zamerit. Nostalgija. Sem socialističen otrok, pa še več kot 30 let sem živel v prejšnjem sistemu…

Obisk motorističnih trgovin POLO, LOUIS in HEIN GERICKE, nam je pojedel še zadnje drobtine Evrov iz žepa. Vse trgovine so na kupu, le par metrov narazen. Nakupim novo opremo za dež in škornje, ki so bili uničeni med vožnjo, pa še to in ono. Da ne pozabim še seta za poliranje! Krom je potrebno ponovno zloščiti. Žalostno se poslovim od škornjev, ki so preživeli z mano tri sezone, padec in nazadnje, kar je najvažnejše: Nordkapp. Obiščemo še dve Kawasakijeve trgovine. Seba izve, da se dodatna oprema (pokrivalo za tank in okrasne kromane letvice) dobi samo po naročilu. »Paj šu kovter za tank, pa ta lepa lajšta, cu grund«, si mislim. Seba, ki na vsak način hoče zapraviti denar, kupi uro Kawasaki za 70 E. Je pa faca.

Obnova opreme Smo že skoraj doma Objem – zahvala voznikom od »tovora«

Trgovine z motociklistično opremo najdete tudi na spletu: www.louis.de, www.polo-motorrad.de, www.hein-gericke.de.

Nordkappijada se približuje koncu. Avstrijsko – nemška meja, Salzburg, Tauern tuneli. Razburjeni poslušamo srce, ki razbija v prsih. Drhtimo od veselja, pričakovanja, zaradi bližine rodnega doma. Tudi dve plohi in kontrola Vinjet na postajališču v Avstriji nam ne zbijeta morale. Dobre volje in z Avsenikovo skladbo »Slovenija, od kod lepote tvoje«, se zapeljemo skozi tunel Ljubelj. Čeprav ne maram goveje muzike, moram priznati, da mi je ta spev, kar sam prišel na ustnice. Kako globoka je ta pesem in koliko ti lahko pomeni, sem spoznal šele ta trenutek. Utrnila se mi je solza in globok izdih je odložil breme preteklih dni. Morda smo se zdeli cariniku malo čudni, zaradi našega razpoloženja, razburjenja, ko pa sem mu objasnil od kod prihajamo, se je od nas poslovil prijazno in nam zaželel še veliko kilometrov.

Divjanje v prsih se je stopnjevalo, ko smo se približevali našemu »fajmoštru« Stanetu na Poljšici, saj smo mu obljubili, da se nazaj grede oglasimo. Sprejem, da te kap. Joži se skloni in poljubi slovensko zemljo. Ženski del ekipe poljubi voznike – zahvala za srečno prepeljano pot. Objemanje brez konca, veselje, vzkliki radosti in fešta, ki je sledila, so odmevali v noč. Bilo je prelepo. Nekaj po polnoči smo vsi srečno prispeli domov.

Najlepše je doma Spomin je lep ostal Tudi doma je dež

Nordkappijade je konec. Še nekaj statistike. Celotno popotovanje, ki je trajalo 17 dni (turistične agencije bi rekle, da je trajalo 18 dni, saj štejejo vsako uro v novem dnevu), je bila zelo velika avantura, popoprana z dežjem in jeleni. Življenjska preizkušnja lastne zmogljivosti in vztrajnosti na 8.160 km dolgi poti do Nordkappa in nazaj, po prelepih pokrajinah Danske, Norveške, Finske, Švedske, nam je vsem udeležencem pustila nepozaben pečat zmagoslavja nad samim seboj. Svoje delo pa so dobro opravili tudi trije Kawasakiji in ena Yamaha, ki so brez okvar vsakodnevno opravili 10 in več ur vožnje. Povprečna poraba bencina je bila pod 6 litri. Zdržal je tudi GPS Garmin StreetPilot III, ki nas je »skoraj brez napak« vodil, celotno pot, v vseh 169 ur vožnje (od tega je bilo 100 ur čiste vožnje) in je bil včasih tako zalit od dežja, da se je še meni smilil. Pohvaliti moram tudi gume Metzeler Marathon ME 880, ki so nosile več kot pol tonski tovor na celotni poti. Profila je še vedno dovolj za nekaj tisoč kilometrov.

Poglejmo še finančno plat zgodbe. Skupni stroški so znesli 2.100 Eurov po paru. Od tega je bil 590 E bencin, 460 E trajekti, 60 E cestnine, 230 E spanje, 350 E hrana. Ostanek denarja cca. 400 E je šel za spominke, vstopnine in drugo.

Zahvalil bi se vsem sotrpinom - parom: Janezu in Joži iz Kokrice pri Kranju, Sebi in Sandi iz Rakeka, ter Milanu in Ireni iz Trbovelj; za prelepe trenutke, katere sem preživel z njimi na tej prečudoviti motoristični poti do Nordkappa. Hvala tudi ženi Nataši, ki je brez besed prenašala tegobe poti na zadnjem sedežu in skrbela vso pot za duševno in telesno hrano. Da pa le ni bilo tako hudo, so za to poskrbele njene odločne besede takoj ob prihodu domov: »Hočem videti polnočno sonce tik nad gladino morja. Še enkrat bova šla na Nordkapp!«. Kaj hočemo, žena ima vedno zadnjo besedo. Pa še oporekati ji ne morem z našo frazo, ki je nastala med potjo: »Kva boš ti govoru, saj nis bil na Nordkappu«.

NORDKAPP: 100 ur dežja, jelenov in veliko volje

ZANIMIVOST: Kartice vržene v rdeč nabiralnik bodo prispele k naslovniku točno za Božič!