Posvečeno vsem, ki so bili, z mislimi, z nama na poti.

 

 

RUSIJA  -   »ČASTLJIVA DAROGA«

 

Eni na dopust – žena in jaz pa z motorjem na »Rusko fronto«.

Bova uresničila najino željo?  Bo najina noga stopila na sibirska tla? Bova dosegla še skrajno vzhodno točko Evrope? Zadnji cilj, na katerega sva se pripravljala že polni dve leti. Severno točko Evrope Nordkapp (Norveška), zahodno Rt Rocca (Portugalska) in najjužnejšo Estrecho De Gibraltar - Tarifa (Španija) sva že osvojila, le še vzhodna je manjkala v najini zbirki.

 

  

Waršava

 

Zakaj človek odlaga vse zadeve do zadnjega trenutka? Na to vprašanje ne vem odgovora in tudi ne vem kdo bi to vedel, dejstvo pa je, da sva z ženo pakirala stvari za potovanje z motorjem na najbolj skrajno vzhodno točko Evrope na Uralu še ob dveh ponoči, tik pred odhodom...

Potovalna mrzlica se je porazgubila po prvih prevoženih kilometrih ceste proti mejnemu prehodu Ljubelj. Hitro sva prevozila našo sosedo Avstrijo, nato Slovaško, Češko, Poljsko in vse tri Baltiške države: Litvo, Latvijo, Estonijo...  Vse meje sva prečkala z osebno izkaznico, hitro in brez težav.

 

   

Vilna (Litva)

 

Estonija.  V prestolnici Tallinn naju zbudi jutro ob misli: »Danes bova že v Rusiji«. Pogledam čez okno, kot vsako jutro. Oddahnem se: »Motor še vedno stoji na ulici pred hostlom«. Kot povsod, so me tudi tu obsuli firbci, ki sprašujejo vse mogoče: »Koliko je močan, koliko stane,…« Zmotilo me je le eno vprašanje: »Koliko je težak?«. Ta je pa huda! Morda je le ta premišljeval, če bo njegova prikolica ponoči zmogla odpeljati najin motor….

V slabih dveh urah prideva do mejnega mesta NARVE. Oznake naju vedno znova vodijo na parkirišče. »Jaz ne želim iti na parkirišče,  jaz želim iti v Rusijo«, mrmram sam sebi. Končno najdeva mejni prehod. Po dvournem čakanju se dvigne zapornica.  Avtomobilisti oddajajo parkirni listek, motoristom ni potrebno, zato zapeljeva mimo. Kdor nima listka, se mora vrniti na parkirišče, kjer čaka od 6 ur do 2-3 dni. 

Sledi totalni pregled dokumentov, številk motorja in šasije, pregled prtljage.  V dobre pol ure se posloviva od policajev, carinikov, vojske, vseh, ki so nama brskali po stvareh. Presenečenje – to je bilo pa hitro. Zapeljem naprej. Rusija, končno. Po 200 m naslednje presenečenje: stoječa kolona na mostu nad reko Narvo.  Gledam na drugo stran reke in vidim velik napis: Россия – Rossija. Prestopila sva šele estonsko mejo.

Čakava spet uro in pol, sredi mostu, na vročem soncu...

Po petih urah opraviva vse formalnosti: izpolniva carinsko prijavo, migracijsko karto, plačava »strahovko« - zavarovanje za motor, narediva začasni uvoz motorja in zapeljeva v prvo rusko mesto Ivangorod.

 

    

Sant Petersburgh

 

Opazim označbe za policijsko postajo, zmanjšujem hitrost, 60, 40, 20 in zapeljem mimo policijske kontrole. Prediren žvižg me ustavi. Policaj mi pove, da bela črta na cesti pomeni STOP in da se moram ustaviti. Po kontroli dokumentov me z nasmehom izpusti naprej, brez kazni.

Po zelo slabi cesti prispeva do Sankt Petersburga (bivši Petrograd oz. Leningrad), carskega mesta, ki je bil 200 let politično in kulturno središče Rusije. Preko 4 miljone prebivalcev šteje drugo največje mesto v Rusiji, katerega je ustanovil Peter Veliki. Leži na mestu, kjer se reka Neva deltasto izliva v Finski zaliv. Kulturna dediščina je velika. Mesto ima preko 250 muzejev in kar 2400 zgradb je pod zaščito UNESCA. Med najbolj znane znamenitosti mesta sodijo: trdnjava sv. Petra in Pavla z grobnico ruskih carjev, nekdanja carjeva rezidenca Zimski dvorec, kjer je danes muzej Ermitaž, admiraliteta in ploščad dekabristov z znamenitim bronastim konjeniškim portretom Petra Velikega, Vasilijev otok, kjer sta danes univerza in umetnostna akademija, katedrala sv. Izaka, Smolni in Kristusovega vstajenja, Kazanska stolnica…

 

   

Sant Petersburgh

 

Obisk znamenite ulice »Nevski prospekt« je obvezen za vse turiste. Na 4,5 km dolgi ulici najdemo številne restavracije, trgovine, menjalnice, trge in doživimo pravi utrip mesta.

Kjerkoli se pojaviva, sva atrakcija - punce pozirajo, moški sprašujejo tehnične podatke.. Vsi (predvsem ženski del) se želijo slikati z motorjem. Prijaznost ljudi je tu neizmerna, vsi nama želijo pomagati, urediti spanje, svetovati kje jesti… Presenečena sva nad tem, da imajo vsi mobitele z vgrajenim fotoaparatom. Dva mlada informatorja sta poklicala z mobilnim telefonom hostle, nama dala karto mesta, označila kje smo in kam naj greva, da bova poceni spala. Neverjetni so ti Rusi, čisto drugačni, kot so naju strašili doma.

Hostel hitro najdeva. Šef varnosti nama v hostlu ne pusti parkirati motorja na ulici, čeprav so imeli video nadzor. Svetuje nama »Stajanko« - 24 ur varovani parkirni prostor, ki je bil nekaj ulic proč. Ker se nama je zdela predaleč, nama je uredil zasebno garažo poleg hostla. Parkiranje v »Stajanki« stane od 70 SIT do 350 SIT za 24 ur.

 

  

Bencinska črpalka                            Avtostojanka (parkirišče)       Gostinica (prenočišče)

 

Naslednji dan pohitiva po hitri cesti M10 do Novgoroda. Ogledava si staro trgovsko mesto, ki ima številne cerkve in kremlj (“kremlj” pomeni mestna trdnjava) -  iz 15. stoletja, ki je bil ravno v obnovi. Znotraj kremlja, ki na zunaj kar bode v oči s svojo rdečo barvo se je včasih nahajalo 18 cerkva in 150 hiš.  Vrževa pogled še na znamenito Sofijino katedralo in po mostu čez reko Volhov nadaljujeva pot do mesta Tver. Le nekaj kilometrov pred mestom  srečava prva motorista v Rusiji - Angleža. Ker so taka srečanja redka kot dragulji, poklepetamo. Tom in Peter, pravnika iz Londona, sta obesila službo za 18 mesecev na klin in potujeta vsak s svojim motorjem po svetu; čez Rusijo do Indije in naprej  do Avstralije. Razgretost večera je stopnjevala Vodka, ki je pokazala vso svojo moč. Še naslednji dan sem občutil njene opojne hlape in v zgodnjih popoldanskih urah le stežka nadaljeval pot do Moskve.

    

Moskva

 

Moskva, veliko gospodarsko in kulturno središče Ruske federacije.  Megalomanost tega več kot 11 milijonov velikega mesta se kaže že na obrobju. Nešteto nakupovalnih centrov, modernih stavb je popolnoma spremenilo mojo 17 let staro podobo, katero sem imel v glavi.  Takrat sem namreč prvič obiskal Moskvo. Stari del Moskve pa je še vedno ostal tak kot je bil. Po obliki je okrogel. Omejuje ga prvi cestni obroč imenovan Sadovoje kol'co, ki ima premer 4 km. Iz njega vodi 9 cest, enakomerno porazdeljenih po cestnem obroču, do naslednjega obroča premera 30 km, ki je avtocesta imenovana tudi M.K.A.D., podoben naši obvoznici okoli Ljubljane. Moskva ima pet cestnih obročev s premerom 4, 30, 110, 160 in 400 km. Mega.

Moskva – rdeči trg

Obiščeva Rdeči trg, na katerem najdeva na južni strani Cerkev svetega Vasilija blaženega. Izročilo pravi, da je dal car Ivan Grozni graditelja oslepiti, da ne bi nikoli več ustvaril česa tako veličastnega. Nasproti cerkve, na severni strani trga stoji čudovita rdeča stavba Zgodovinskega muzeja, na vzhodni zgradba veleblagovnice GUM in na zahodni movzolej Lenina in Kremlj.

  

Moskva - Kremelj

Kremlj  je bil nekdaj sedež ruskih carjev, danes pa je najpomembnejša turistična točka in sedež predsednika države. Zgrajen je bil že davnega leta 1156, v času Jurija Dolgorokega. V njem je danes središče kulturnega, duhovnega, finančnega in političnega življenja v Rusiji. Najpomembnejše znamenitosti Kremlja so: Cerkev Vnebohoda, sedež ruske pravoslavne cerkve, v kateri so v preteklosti kronali ruske carje;  orožarna, ena najlepših in najbogatejših zakladnic na svetu z bogato zbirko kočij, nakita, posodja, in razkošno okrašenih kron ruskih carjev; največji zvon na svetu, ki tehta preko 200 ton, visok 6 m in mogočni bronasti top - Car top.

Posebno doživetje je ogled moskovskih metro postaj, ki veljajo za najlepše na svetu. Kipi, mozaiki, lestenci, poslikave na postajah Kievskaja, Arbatskaja so prave umetnine. Dnevno se na moskovski podzemni železnici prepelje preko 9 milijonov potnikov, kar predstavlja neke vrste svetovni rekord.

  

Moskva  - podzemna

 

Iz Moskve se po cesti M7 odpraviva proti 1.700 km oddaljenemu cilju, mestecu Zlatoust na Uralu, kjer stoji obeležje, ki označuje mejo med Evropo in Azijo. Mesta Nižnij novgorod, Kazan, Ufa, kar bežijo mimo naju. Vmes je nešteto revnih vasic, ki s svojimi lesenimi hišicami opominjajo na bedo ruskega ljudstva. Le redki bogatijo z nafto. Bencinskih črpalk je res veliko, saj se nizajo na 20 km. Bencin stane slabe pol evra. Kvaliteta ni slaba, saj nama motor ni nič nagajal. Slaba cesta nama v treh dneh, na tej poti, najé dušo in telo. Tisočkrat na dan padeva v jarke, luknje, letiva po zraku, ko zapeljeva čez grbine… Cesta  M5 od Ufe do Zlatousta slovi tudi med tovornakarji za eno najslabših cest v Rusiji in vsi spoštljivo govorijo: »Častljiva daroga« oz. »Srečno pot« v prevodu. Zaradi tako slabih cest tovornjakarji vozijo s seboj zračnice obešene na ogledala, avtomobili pa gume na strešnem prtljažniku. Ruse vprašam, koliko zdrži amortizer pri avtomobilu: »Na mesec in pol jih menjamo, če pa spregledamo luknjo pa tudi prej.« Servisov je ob poti dovolj, saj so okvare na vozilih pogoste.

Častljiva daroga

 

Posledice so bile hude tudi za motor: odpove nama amortizer, preluknjava zračnico v dolžini 30 cm, na zadnjem delu motorja se utrga nosilec, poči torba…

Po 84 urah vožnje in prevoženih 5.220 km sva prispela do cilja – obeležja meje Evrope in Azije, ki leži pri mestu Zlatoust na Uralu. Z eno nogo stojiva v Evropi, z drugo v Aziji. Prijeten občutek….. Utrnila se nama je solza in globok izdih je odložil breme preteklih dni.

   

Ural (Zlatoust) – Obeležje meje Azija-Evropa

 

 

Življenje preprostega človeka

 

 

 

 

  

Kiev                Karpati

Vračava se po južni strani mimo Samare, Saratova, Kurska, kjer je bila največja tankovska bitka v drugi svetovni vojni, do Ukrajine, kjer si ogledava prelepo glavno mesto Kijev. Nova cesta naju popelje čez Krpate, nadaljujeva do Budimpešte in čez Hrvaško v rodno Slovenijo, kjer zaključiva 19. dnevno potovanje po 9.305 prevoženih kilometrih. Slovenija. Dom, o ljubi dom. Solze sreče so nama zalile obraz, srce pa je trepetalo v divjem ritmu veselja. Vse hudo je bilo pozabljeno. Po 4 letih in skupno prevoženih preko 100.000 km sva osvojila vse skrajne točke Evrope. Zadnja preizkušnja je bila najtežja.

 

Čudovita narava

 

Potovanje v Rusijo, do Urala, do obrobja Sibirije je bilo naporno in lepo hkrati. Mati Rusija naju je vzela v svoje nedrje. Ljudje so čudoviti, prijazni, odprti in pripravljeni pomagati v  vsakem trenutku, popolno nasprotje od naše miselnosti o tej deželi in ljudeh. Enostavnost življenja ruskih ljudi je ovita v tančico skrivnosti preprostega pogleda na svet. Življenje teče počasneje kot pri nas. Kaj bi dal, da bi vsaj v tem pogledu živeli tako kot Rusi.

Mit je razbit: Če mi bo kdo še rekel, da je nevarno v Rusiji, mu bom odgovoril kot motorist: »Nevarne so samo še ceste, ki imajo preveč grbin in udarnih jam! Le te ti pretresejo dušo in telo, pa seveda motor.« Rusi ti na vsakem koraku zaželijo samo eno misel, ki jo večkrat ponovijo: »Častljiva daroga« - »Srečno pot«. In ko bodo prišle »ceste« v Rusijo, bo tudi Rusija prišla bližje k nam.